Dekmantel, 2014

Tokrat se spuščamo v pregled ene od sodobnih matric morja house muzike. Joey Anderson je še novopečeni producent, nikakor pa novopečeni house navdušenec. Je živa bilka, izrasla iz pogorišča Jerseya, zgodnje utrdbe newyorškega podzemnega housa ... Andersona je ta muzika izvorno vpotegnila kot kompetitivnega plesalca, plesalca v krogu. Šlo je za skupnostno reč, stvar druženja, stila življenja in odnosa z glasbo. To je moment zgodovine housa, ob katerega lahko rišemo tako vzporednice zgodnjega hip hopa kot izvore aktualnih juke in footwork gibanj iz Chicaga, če seveda omenimo le danes največkrat pregrizeni skrajnosti.

Naprej je Anderson tudi kot DJ in nato producent dedič iste linije. Njegovo delo s ploščami in kasneje s produkcijo se začne z intimnim druženjem ob detajlih, takšnim druženjem, za katerega potencial ne obstaja kar vsepovprek. Kot komercialno na pol uspešen „pol-amaterski“ plesalec ob učenju house plesa na Japonskem uzre in na novo spozna starega znanca – plesalca Quja, takrat počasi tudi že spoštovanega DJ-ja. Njun stik v naslednjem obdobju po seriji naključij preraste v kolegialno sukalnico / poslušalnico. S še par kolegi dolgo v noči rolajo plate, komentirajo mikse in tehniko, plešejo, kadijo blunte ... debatirajo. In pridejo tudi do idej o produkciji, o proizvajanju nove house muzike.

Danes, po le nekaj letih, lahko rezultatom tega druženja (poleg že pošteno obrodele Qujeve produkcije) prisluhnemo skozi že konkreten skupek Andersonovih 12-inčnih EP-jev, z majem pa smo dočakali tudi njegovo prvo dolgometražno izdajo.

Kot se vedno bolj kaže, je glavna razlika med to oziroma takimi skupinami pobudnikov, kot je skupina okoli Quja in Andersona, ter na drugi strani vsesplošno sceno globalne leftfield house muzike (ki je v zadnjih letih prosperirala predvsem na „terminih“ outsiderstva ter zelo specifične zaprašene re-kontekstualizacije zgodnje deep house estetike), torej razlika v bližini in življenskih izkušnjah s koreninami podzemne house godbe lokalnih skupnosti; v tem primeru nekako prikladno skozi prakso plesa, prakso, ki "community" vzpostavlja prej skozi odnos z glasbo in njeno vpetostjo v družbene silnice, kot pa skozi „headphone“ poslušalniški moment novodobnih house estetik. Saj načeloma niti nimamo zares pravega razloga za sopostavljanje teh praks, z izjemo pač, približnega časa in kraja dogajanja ter tu pa tam kake primerjave oziroma poskusa vzpostavljanja entitete novega newyorškega housa.

Lahko pa ta moment potvorimo. Lahko ga potvorimo skozi Andersonov pojem „deep“. After Forever predstavlja izrazito sodoben refleks globoke glasbe, ki hipnotičen, človeški zagon zgodnje zgodovine newyorškega ballroom in črnega housa fokusira v odnos plesalca z izgradnjo in intuitivnim zvenom muzike, ko namesto reproduciranih – nadpoveznjenih/površinskih „coverjev“/„podob“ vzdušja, plesni zanos še vedno temelji predvsem na vzročnih faktorjih elementarne matrice, tistih detajlih, ki v intimi arhitekta niso za vsakogar, ležijo pač v obsesivnih „blodnjavo“ individualnih refleksih, vendar so preko matrične funkcionalnosti in globoke mreže intuitivnega sposobni ustvarjati nočni zanos plesalca v družabni situaciji. Ta se vrši najprej skozi relacijo s samim seboj in svojo vrlino (plesa)/smotrom/stikom življenja, ki zdaj v svetu kluba že vključuje tudi drugega.

To je Andersonov „deep“, taka globočina, ki ni prvopotezni, vsakdanji „deep“, temveč je globočina uma, uma v muziki in muziki kot skupnosti. In to je še en moment soočanja z rastjo, napihovanjem in ločevanjem klubskih estetik od lokalnih panjev. Še en moment razočaranja nad vokalnim housom, še en moment razkrinkavanja - pod narekovaji - „ljubečega“ in „empatičnega“ ...

S ploščo After Forever dobimo formo hooka in house matrice, ki je skrajno sodobna in v tem niti najmanj futuristična; je funkcionalna, globoka in magično človeška ... Vsebuje kar največ – pač, glasbe ...

DJ Seansa + intervju / Dino Lalić, 17.8.2012