JOHN BUTCHER, MATTHEW SHIPP: AT OTO
Fataka, 2012
V tokratni Tolpi Bumov se posvečamo koncertnemu posnetku srečanja dveh vrhunskih improvizatorjev, ki sta se v taki konfiguraciji srečala prvič. Britanski saksofonist John Butcher ter afroameriški pianist Matthewu Shipp sta leta 2010 v londonskem klubu Oto, tekom Shippove rezidence, izvedla tri kratke solo sete ter finalni, maratonsko intenziven duo. Shipp je s svojim originalnim pianizmom zadnji dve desetletji intenzivno prisoten v free-jazzovskih, pa tudi drugih kreativnih glasbenih krogih, medtem ko je Butcher referenčni saksofonist določenega dojemanja ne-idiomatske svobodne improvizacije ter raziskovanja razširjenih saksofonskih tehnik in skrajnih akustičnih pojavov. Že tovrstno izhodišče, pri katerem lahko poudarjamo bodisi razlike bodisi podobnosti, zagotavlja vznemirljivost njunega srečanja, a končnega rezultata kljub temu ni moč predvideti. Ploščo „At Oto“, ki je izšla pri mladi britanski založbi Fataka, odlikuje tudi precej jasen, neposreden in zemeljski zvok, ki dejansko spominja na živo koncertno poslušalsko izkušnjo.
Začne se z dvema osemminutnima improvizacijama Butcherja na tenorskem in sopranskem saksofonu z naslovoma „Curling / Charred“ ter „Mud / Hiss“. V njih lahko slišimo pester nabor zvočnih barv, tekstur in dinamik, ki smo jih pri Butcherju že vajeni, vendar se tokrat v improvizacijski tok vpenjajo precej sproščeno in epizodično, brez zanj dostikrat značilne minimalistične radikalnosti. Vendar to, kar v prvih minutah deluje kot skorajda muzikalično poigravanje, hitro pridobi drugačne konture. Butcher se spusti v bolj motno raziskovanje surove in alikvotno bogate zvočnosti saksofona, ki pa kljub občasni uporabi krožnega dihanja na nek način še vedno ohranja osnovno zvočno-telesno dinamiko vdiha in izdiha.
Nato sledi petnajstminutni Shippov improvizacijski kos „Fundamental Field“, v katerem se njegov izredno oseben, na pogoriščih jazza in ikonoklastov, kot je Cecil Taylor izrasli izraz, razcveti v vrtoglavi čutni polnosti. Rapsodično razbohotena igra izredne perkusivne definiranosti in jasnosti daje vtis, da smo se znašli v vrtincu, kjer neprestanemu poplesavanju bežno znanega in povsem tujega prisluškujemo na nekakšnem fraktalnem nivoju. Shippovi manični manevri, izredna frazeološka inventivnost ter konstantno slišna vznemirjenost nad povzročenim tudi poslušalca ves čas ohranjata na robu. V ekspresionističnem free-jazz viharju, zasenčenih odzvenih bluesovskega pianizma in hrupnih grozdih zvoka se asociativno srečajo tako Cecil Taylor in Muhal Richard Abrams kot tudi klavirske skladbe Iannisa Xenakisa, hkrati pa v tem toku noben spominski odtenek ni več enak samemu sebi.
To pa nas pripelje h končnemu duetu Butcherja in Shippa, ki na plošči nosi naslov „Generative Grammar“. Močna osebna izraznost obeh vpletenih jima narekuje skupinsko igro, v kateri ni prostora za lahke kompromise in hojo po prstih, temveč gre za maksimiranje potencialov ostrih aglomeracij, medsebojnih potujitev, nenadnih poletov in konstantne napetosti. Butcher tokrat razpre tudi tiste plati, ki ga vežejo na bolj energično free-jazz ekspresijo, a s sebi lastno mehanično kontrolo in zvočno abrazivnostjo. Shipp pa je tisti, ki je na mikro-nivoju sekundne improvizacijske iskrivosti neprestano na robu hipne eksplozije v nekaj drugega. Z izjemo nekaj notranjih ubiranj strun je njegova igra prepoznavno klavirska in to znotraj kolektivnega improviziranja deluje še bolj fascinantno in vznemirljivo, saj Shipp nikakor ne počiva na kakršnikoli konvencionalnosti. Dejstvo, da je v veliko situacijah klavir nekakšen idiomatski kontekstualni faktor, k tej fascinantnosti še pripomore, saj je v tem primeru kljub uporabi tonskega materiala povsem enakovreden Butcherjevemu vsaj na prvi posluh bolj raziskujočemu tehničnemu pristopu. Ustvariti tako odprto situacijo ni lahko, zanimivo iztočnico pa lahko najdemo tudi v samem naslovu komada - „Generative Grammar“. Gre za „slovnico“, ki se kljub izhodiščnim sestavinam neprestano kleše in znova poraja na generativen način, s konstantno medsebojno kontekstualizacijo in svežimi procesi pomenjenja.
Dodaj komentar
Komentiraj