Fataka, 2013

V zadnjih dveh desetletjih se je v malo več kot polstoletni tradiciji svobodno improvizirane godbe po večletnem zatišju ponovno pojavil estetski razkorak, ki je bil konstitutiven za njen pojav na godbenem horizontu na samem začetku. Če prvo razpoko lahko umeščamo med notirano in nenotirano glasbeno tradicijo in kasneje med jazzom, klasiko in iskanjem lastne identitete številnih, predvsem evropskih glasbenikov, je novi razkorak potekal na zvočni ravni; z obratom k tišini, k minimalnim gestam, k zvoku, ki je odmeval iz sodobnih elektronskih zvočnih praks, h konceptualnim umetnostim, zvočni umetnosti in nenazadnje sodobnim strujam v klasični glasbi. Plošča 'Exta' je ujetje tega trenutka, njegova ponotranjena refleksija. Prej kot za prelomnost gre torej za zajetje trenutka in suvereno premostitev razpoke, ki so jo ustvarili trije odlični in izkušeni glasbeniki, ki po malem domujejo v vseh prej naštetih zvočnih praksah.

Plošča 'Exta' je prvenec treh izkušenih glasbenikov, nastala in posneta  v studiu v enem dnevu. Posneta je torej v habitatu, ki ni tako običajen za svobodno improvizirano godbo, ki se godi največkrat na odru ob živi interakciji s publiko. Na njej je zabeleženih pet studijskih improvizacij tria treh velemojstrskih improvizatorjev: Johna Butcherja na sopranskem in tenorskem saksofonu, Thomasa Lehna na sintetizatorju zvoka in Johna Tilburyja na klavirju. Gre za prvo skupno ploščo glasbenikov, ki so tako ali drugače že sodelovali skupaj. Na njej skozi studio kot specifičen zvočni prostor razvijejo intenzivno intimo skozi lahne, a prezentne zvočne geste širokega, tudi emocionalnega zvočnega potenciala. Ravno studio je idealen prostor za pričujočo glasbo, ki omogoči triu, da se intenzivno vpne v spontano nastajajoči zvočni prostor in ga mojstrsko gnete v počasnem toku. 

Izrazna moč plošče 'Exta' sloni ravno na tej navidezni lahnosti in ležernosti, ki jo s skrajno senzibilnostjo gnetejo izrazitejši posegi v samo zvočno materijo, da bi jo zgolj lahno zazibali in jo zaobrnili v drugo smer. V tem so mojstri prav vsi trije - tako Butcher na saksofonih, Lehn na sintesajzerju in Tilbury na klavirju skozi minimalistično povrhnjico pričujoče glasbe razpirajo široko pahljačo zvokov. Ta povrhnjica zveni temačno, prežeta z introspekcijo posameznih špilavcev, ki se razblinja skozi skupni zven, zven tekstur, razdrobljenih melodij in raztelešenega pulza. Moč plošče 'Exta'leži ravno v kontrastu med skrajnim občutjem celovitosti, ki jo podaja godba, in nenehnimi premeščanji težišč znotraj nje. Pri tem ne mislimo le na premeščanje na relaciji tonski material in šum, razporejen med mehkim zvenom Tilburyjevega klavirja in tokrat subtilnejšimi zvoki Lehnovega sintetizatorja z Butcherjem v vlogi svojstvenega mediatorja, temveč tudi na premeščanje vlog in glasov v sami glasbi. Glasba tria namreč ni toliko zasidrana v dediščini jazza, temveč izraziteje v dediščini sodobne klasične glasbe. V njej seveda najbolj izrazito domuje John Tilbury, pianist, pri katerem se nikoli ne pozabi omeniti mehkosti njegovega dotika in zvena v povezavi z njegovim mojstrskim izvajanjem glasbe ameriškega skladatelja Mortona Feldmana. Tokrat Tilbury poleg razdrobljenih melodij in lahnih tonskih osamelcev posega po globljih, temačneje zvenečih akordih, zvok pa hkrati preči s preparacijami znotraj klavirja ter pritrkavanji, ki njegovo igro večkrat zanesejo v ritmiziranje. Zdi se celo, da ga tja vodi sozvočje s sintetizatorjem Thomasa Lehna, ki ima svoje izvore tudi v klasični glasbi, saj je izvorno pianist. Lehn tokrat vodi svojo igro v tišjem zvočnem spektru, njegove poteze pa so počasnejše, zvočni vnosi premišljeni, minimalni, brez intenzivnejših dramatičnih gest v polju zvočne dinamike. A Lehn ravno v tej samoomejitvi skozi razcep med teksturo in pulzom ustvari skrajno polje intenzivnosti. John Butcher s svojo široko paleto izraznosti in tehnik na sopranskem in tenorskem saksofonu redko predre skupinski zven glasbe tria in v tem leži mojstrstvo njegovega tokratnega igranja. 

Skupinski zven, ki prežema vseh pet skladb plošče 'Exta', je skrajno fluidna entiteta, znotraj katere glasbeniki tkejo intenzivno skupinsko zvočno tkivo, v katerem se glasovi s skrajno senzibilnostjo premeščajo in lomijo zvočni tok. Vsaka poteza dalj časa potrpežljivo zveni in se prepleta z ostalimi zvoki, sledenje tem potezam in obratom pa je pravi užitek. Ploščo 'Exta' Johna Butcherja, Thomasa Lehna in Johna Tilburyja lahko že danes razglasimo za eno močnejših stvaritev v improviziranih godbah v letošnjem letu.