Public Confession Art House, 2024

John Roseboro v zadnjih letih predstavlja sapo svežega, spontanega in umirjenega zraka, ki s skladbo po skladbo zapiha in lepša dneve vsem ljubiteljem brazilskih kitar in subtilnih vokalov. Brooklynski bard po svetu ne nosi le svojega inštrumenta, temveč tudi zgodbe iz svojih prejšnjih življenj. Preden se je v celoti posvetil glasbi, se je namreč preživljal s pogrebništvom in del svoje mladosti preživel pri amiših, kjer je odkril veselje do izvajanja glasbe, ko je v brezinternetnem miru s pisanjem pesmi zabaval otroke in sočlane skupnosti. 

Med poslušanjem albuma Fools, ki je izšel oktobra lani, je razvidno, da je Roseboro otrok bossa nove. Podzavedno črpa od legendarnih južnoameriških glasbenikov, kot sta Bonfa in Gilberto Gil, čeprav zase pravi, da ga najbolj navdihujejo drugi indie umetniki, kot sta denimo Mac Demarco in King Krule. Glasbeno ustvarjanje je s svetom prvič delil leta 2020 s skladbo Love, od takrat pa je ponudil kup singlov, EP-jev in tri dolgometražce ter sodeloval z več umetniki, med drugim z Mei Semones, s katero je posnel priredbo skladbe Waters of March. 

Ob poslušanju diskografije lahko rečemo, da je Roseborov umetniški izraz prikupna mešanica mehko ubrane melanholične klasične kitare, nežnih kompozicij, prepojenih z majhnimi aranžmajskimi dodatki trobent, tolkal in zvokov narave, ter preprostih, a čustveno nabitih introspektivnih besedil. S takšnim pristopom se je umetnik lotil tudi svojega nazadnje izdanega albuma. Njegov zvok krasijo tudi že omenjena Semones v komadu Johnny in Liam McCay v skladbi I Did The Math  ter Liana Flores v komadu Crumb. Plošča zajema deset srednje dolgih pesmi, ki skupaj sestavijo tridesetminutno popotovanje po glasbenikovem svetu. 

Kot rečeno se album ni oddaljil od Roseborovega značilnega zvoka. Skladbe se dotikajo tematik ljubezni, osebne identitete in boga, aranžmajsko pa nas postavijo v prostor, v katerem se stvari premikajo počasneje in kjer vsak poslušalec lahko najde trenutek zase ali pa se v ustvarjenem domačem in toplem ambientu izgubi. Roseboro se ne drži običajnih struktur popularne glasbe, zato je vsaka skladba v tem smislu malo drugačna. Ni prepoznavno vstavljenih refrenov in občasno pocukranih vrhov skladb. Besedila dajejo vtis neobremenjenosti in spontanosti avtorja. V skladbi Hit je še posebej razviden glasbenikov brezbrižen pristop, kadar mrmra in poje ob ritmični inštrumentalni spremljavi. Na albumu zaradi dinamike izstopata skladba The Charm, ki nas v uvodu preseneti z bolj značilnim, toda za Rosebora netipičnim molovim akordom, in komad 80 Summers, ki nas premakne iz vajenega okolja in ušesa prepoji s hitrejšim, plesnejšim tempom in večglasnimi spremljevalnimi vokali. 

Zdi se, da se Roseborov vokal najbolje izrazi v bolj dinamičnem kontekstu, in sicer v kombinaciji z vokalistko. To je razvidno iz skladbe Johnny, v kateri ga spremlja Semones, in iz komada Crumb, v katerem skladbo obarva Liana Flores. Menjavanje verzov in izmenično dokončevanje kitic se pri obeh komadih obnese zelo dobro. Glasbi vlijeta dodatno osebno noto ter pripomoreta h kolektivnemu občutku občutljivosti in razposajenosti. Kantavtorjev pristop k izvajanju del sicer deluje izjemno spontano in brezskrbno, ob poslušanju žametnega vokala, obdanega s kitaro, pa nas spremlja tudi občutek krhkosti. S skladbo Fourth Seal, s katero se srečamo čisto na koncu plošče, nas Roseboro povabi na osebno raven, ko ob svoji kitari s subtilno dinamiko dohaja melodijo. Skladba nas posrka v aranžma in zgodbo, ki se skriva v šepetajoči vokalni izvedbi.

Album Fools dobro prikaže kantavtorjevo osebnost in njegov pristop k življenju. Aktualna plošča oziroma vsa Roseborova glasba pričata o njegovih osebnih izkušnjah, krizah in tegobah ter ljubezni. Z njo si polepšamo dan ali pa se vanjo temeljito poglobimo in kot rezultat potočimo kakšno solzo. Kot celota je album Fools lep pečat na avtorjevi diskografiji, hkrati pa je ta tako obsežna, da se v njej skriva kar nekaj skladb, ki dodatno izpostavijo glasbenikovo polnost in sposobnost pisanja. Med njimi lahko izpostavimo skladbe starejšega datuma, Son of My Father, Babylon is Fallen, The Banquet in Mere Mortal, ki so v primerjavi z novoizdanim albumom bolj jasne in izjemno pronicljive. Nobena skladba z nove plošče se v nas ne zasidra na enaki ravni kot omenjene skladbe ali pa kot se denimo izvedba priredbe skladbe Waters of March, Roseborov zadnji podvig s Semones. Tudi avtorska besedila vselej ne doprinesejo presežka v primerjavi z njegovimi starejšimi deli.

Po drugi strani album gradi čudovita inštrumentalna osnova, ki izpopolni Roseborov vokalni izraz in z nežnimi vnosi pričara prijetno zvočno podobo, razširijo pa jo tudi sodelujoči glasbeniki. Plošča Fools je tako prikupna epizoda glasbene poti Johna Rosebora. Nedvomno bo polepšal jutranjo kavo ali vožnjo v avtomobilu, četudi avtor v svoji obsežni diskografiji skriva kar nekaj draguljev, zaradi katerih nas ob aktualnem izdelku spremlja rahel občutek pomanjkljivosti oziroma želje po iskri, ki bi ploščo umestila na konkretnejše mesto v naših glavah. 

Tolpo bumov je pripravil vajenec Nace, mentorirala je Ema Erna Weber.