Danes v Tolpi bumov dve ljubljanski tolpi. Priče smo dvema EP-jema, dvojčku, ki je konec leta kot refren Smithsov trčil ob nas: „ ... And if the double-decker bus, crashes into us, to die by your side is such a heavenly way to die … „. Seveda hardkorovsko pankerske melodije Joko Ono in Čao Portorož, katerih strumno našpičeni konzumenti smo, nimajo blage veze z milozvočji Morriseya, a še vedno ostaja tisti „heavenly way“ s katerim se da tudi kako drugače preživeti božične praznike. 

Joko Ono: Joko Ono (ZARŠ, 2013)

Ladies first! Instrumentalni del tria Intimn Frizurn je razpadel na tri kose – na Ewok, Raane in Joko Ono. Slednjim je  vokalistka Živa Zidar Borja vdihnila prepotreben šarm ženstvenosti. In to kakšne ženstvenosti! Zatočišče je ljubljanskemu kvartetu ponudila Založba Radia Študent, in čeprav gre le za kratkometražni prvenec, lahko že zdaj trdimo, da gre za temeljni kamen ne le dolgometražnemu nadaljevanju benda, ki ne bo nujno vseboval istih komadov, temveč tudi nasplošno hardkore gibanju naslednjih nekaj let. Originalna poševnooka Yoko Ono jim je posodila le ime, vse ostalo je drugače, odfukanost benda pa je primerljiva z drugimi poševnookimi - Melt Banano. Pri slovenski Joko Ono gre za hardkoračino in hardkoračnice, ki se jih ne bi sramovale niti mame Tožibabe in ostali bendi slovenske hardkor pomladi v osemdesetih. Na EP ploščici je sedem kratkih in v jedro zadetih direktnih komadov. Besedila za pet komadov je prispeval Bojan Tomažič iz Centra za dehumanizacijo. Ta so stara že desetletje ali dva, a še vedno uporabna za reciklažo. Dve besedili pa sta plod domišljije pevke in sicer za Moj svet, ki je že na meji simfoničnosti Tankiana in System of a Down in za komad Kri, kjer kitara neusmiljeno piči, vokalistka pa zombijevsko kriči. Doza brutalne energije je primerljiva z istoimenskim prvencem Minor Threat, kjer je mladi Ian Mackaye do bolečine razdiral svoje glasilke ali pa z našimi prezrtimi Trifor 60. Do nule uigranim hardkor-metal-punk komadom, ki so že tako ali tako pikantni, dodata kanček popra še gosta Borut Marolt, Nietovec v Daleč je raj in Jaka Burger, vokalist metalcev Corkscrew. Kljub spoliranisti  vsa surovost glasbenega izraza na prvencu ni zbledela. Komada, ki sta bila že del kompilacije Klubskega maratona 2011 sta Hitreje, višje, močneje in finalni Konec, s katerim se v bistvu vse skupaj šele začne, saj pomeni avtomatski pritisk na gumb replay. 

Čao Portorož: Čao Portorož (Kapa Records, 2013)

Drugi del nocojšnje Tolpe bumov namenjamo drugi ljubljanski tolpi Čao Portorož, ki se skupaj klati že štiri leta in je poleg že prej slišanih Joko Ono, še en bend, ki je zasijal v temačnih prostorih karavane Klubskega maratona. Njihov drugi album je istoimenski, ne le imenu benda, temveč tudi prvencu izpred dveh let - Čao Portorož!, kar je vsekakor rariteta v svetovnem merilu. Kot da je eden izmed dvojčkov zorel dodatni dve leti v maternici preden je zagledal luč sveta. Nov album je pod kapo spravil KAPA Records, po Ljubljanski kotlini pa ima bend namen, sodeč po prvem komadu, osvojiti nič več in nič manj kot Evroazijo. Šalo na stran, Čao Portorož so izdali še en zelo korekten album kratkih, v srčiko svojega bistva vperjenih komadov, od katerih vseeno izstopata dva, ki sta zasanjano razvlečena. Že skoraj TRUS!ovsko zamegljen in razčlenjen pasji Chien, ter Ma, ki sta plod večji pozornosti džemanju kot na prvi plošči. Skladbe dopolnjujejo ena drugo in so si včasih pretirano podobne, čemur prispevajo tudi interne fore z besednimi igrami, kot npr. ko se Ljubavna konča z refrenom „gledam te, gledaš me“, naslednji Ću pa se začne z „gledam te u ogledalo“ in za nameček še v istem ritmu in podobnem riffu ali – ko se Laka spremeni v Kebro iz Obojenog programa. Čao Portorož ne nudi nič novega, unikatno svojega, a vendar so ravno zaradi tega Čao Portorož. Držijo se svoje preizkušene linije, reciklirajo - predvsem jugo alter rock devetdesetih z deviacijo v novi val osemdesetih - na zavidljivem in slušljivem nivoju. Lahko bi se reklo, da so opazni v krogih, kjer se vrtijo tudi Dance Mamblita, istrska Rebecca, tminski Rodoljubac, pa tudi Muškat Hamburg ali reško-amsterdamska naveza Very Expensive Porno Movie. Pri 84, ki se začne z „jedan, dva, tri, čet'ri ...“ manjka le še „izgubljeni“ in reinkarnacija Let 3 je tu. Tako mi brkova hipsteraja!

Specifičnost benda, ki ima v imenu turistični brand, a zaradi tega še ne zagarantirane širše publike, je multilingvizem, saj se v divjem pank rocku mešajo prevladujoč bosanski jezik s slovenščino in tudi francoščino. Vse to je podkrepljeno s kriki in medmeti, ki dajejo plati, ki je posneta v mariborski dvorani Gustaf, kanček ekstravagantnosti.