Mom + Pop Music / Bronze Rat, 2012

Jon Spencer Blues Explosion so se lani ponovno pojavljali na koncertnih odrih. Sam sem jih doživel na hrupnem koncertu v tržaškem Teatru Miela. To je bil povsem korekten nastop, le da je bil zvok dobršen del večera pretirano našpičen in zato kultna trojica ni uspela ustvariti presežka, ki bi ga lahko. Predvsem je bilo to začutiti ob predstavljanju svežega, novejšega materiala zasedbe. Odigrali so tudi nekaj komadov, ki jih boste nocoj poslušali v precej bolj dovršeni studijski izvedbi.

Newyorška trojica je v svoji več kot dvajsetletni karieri ponudila vse, kar lahko ponudi sodoben rock'n'roll. Njihovo razstavljanje bluesa, punka, garažnega rocka, soula, funka in vseh možnih žanrskih rockovskih odklonov se je vedno nadgrajevalo v sveže, če ne že kar inovativne rockovske rešitve. Govorimo o zasedbi, ki je v devetdesetih močno zaznamovala sodoben rockovski zvok in orala ledino za veliko bolj odmevne in opevane rockovske zasedbe. Danes se Jon Spencer počuti kot bog, ki ima probleme s plačilom mesečne najemnine. Tako se vsaj sočno izrazi v uvodu komada Bottle Baby, ki se znajde sredi njihovega enajstega studijskega albuma Meat and Bone. No, verjetno Jon kljub vsemu nekoliko pretirava, toda nastopaštvo in pretiravanje mu nista bila nikoli tuja. To je konec koncev lastnost vsakega dobrega frontmana. Spencer je dober vodja, vendar je moralo od njihovega zadnjega studijskega albuma Damage preteči celih osem let.

V času hibernacije bluesovske eksplozije se je posvečal psihotičnemu rock'a'billy projektu Heavy Trash, sodeloval z Andrejem Williamsom in podobnimi ikonami rockovskega podzemlja. Trojica je morala preboleti nesoglasja, ki so privedla do točke, ko so se na njihovem zadnjem studijskem albumu Damage imenovali samo še Blues Explosion. V trenutku, ko so postali bazični rockovski trio, ki je na Damage sodeloval s številnimi producenti in glasbeniki najrazličnejših žanrov, je kreativna energija popustila.

Po osmih letih se vračajo s svojim prvotnim imenom in spet so močni kot v svojih najbolj plodnih letih, sredi devetdesetih. Tu mislim predvsem na njihove klasične albume Extra Width, Orange ali Now I Got Worry. Odrekli so se zvenečim sodelujočim imenom. Odvrgli so odvečne produkcijske eksperimente in se posvetili svoji bazični bluesovski punkrockovski ostrini. Še vedno jo kreativno zapletajo s tehniko rezanja in lepljenja posameznih posnetih delov. Še vedno je tu širok spekter slogovnih in žanrskih prepletanj, ki se razvijajo znotraj njihovih komadov. Kitari Judaha Bauerja in Jona Spencerja režeta drzne in dovršene rockovske zvočne linije. Kirurško bluesovsko nonšalanco izžareva ta odlična kitarska dvojica. Russell Simins se ponovno dokazuje kot raznovrsten bobnarski matador, ki poskrbi za sočen "groove" in pristno dinamiko izvirne rockovske ekspresije.

Prvi del albuma je energičen in neposreden. Že v uvodu poskrbijo za neizprosen preboj, s svojim prvim singlom Black Mold. Pozitivna energija se stopnjuje z drugo stranjo singla Bag Of Bones, ki nas zavzame s svojim orgličnim bluesovskim uvodom. Nadaljevanje nas popelje v tipičen svet Blues Explosion, ki je poln ritmičnih pregibov in zvočnih odkruškov. Energična dinamika se reže, lomi in ponovno sestavlja do funkoidne, seksapilne skladbe Get Your Pants Off. Vrhunec se plete skozi skladbo Ice Cream Killer, ki z značilnimi rockovskimi kitarskimi linijami deluje eksotično. Sledi nekaj tipičnega rock'n'rolla, ki ga predstavlja komad Black Thoughts. Blues Explosion so v tem momentu še najbolj povprečni, vendar še vedno všečni. Na koncu se bluesovsko umirijo in sledita še dva nekoliko bolj razprostrta  komada. Zadnji je instrumentalen, vendar njihova bujna glasbena dinamika ne popusti vse do zadnjega tona.

Trojica je uspela ustvariti super povratniški album, ki jih ponovno vrača med najpomembnejše tvorce sodobnega rockovskega zvoka. Morda so se uspeli ponovno sprostiti prav zato, ker tokrat niso dovolili nikomur, da bi se jim priključil pri njihovi divji glasbeni izkušnji. Na tem albumu ni bilo prostora za gostujoče glasbenike in producente, za vse so poskrbeli praktično sami. Jon Spencer je poskrbel za produkcijo, ki je pričarala klasičen zvok Blues Explosion, njihovih najbolj plodnih začetnih let. Snemanje je potekalo v Key Cub Recording Studiu, v Benton Harborju v Michiganu. Trojica je v miru ustvarila presežen album, ki ga brez problema uvrstimo med pronicljivejše letošnje rockovske stvaritve.