Irascible Records, 2024

Za švicarskega tolkalca Jonasa Albrechta je meditacija čas, ki ga ena na ena preživi s svojimi bobni. Večstranskega umetnika iz Luzerna ste morda zasledili sladokusci za švicarsko podtalje, kot bobnar namreč glasbo ustvarja v krautrockersko-nojzerskem amalgamu Film 2 in fjužn zasedbi Inuit Pagoda. V začetku letošnjega leta se je Albrecht podal še na pot solističnega ustvarjanja, v luči tega pa se posvečamo njegovemu samostoječemu prvencu, plošči Schrei Mich Nicht So An Ich Bin In Trance Baby oziroma Ne kriči name, ker sem v transu, bejbi. Plošča, s katero glasbenik v živo nastopa v spremstvu obsežnega ansambla, je izšla januarja letos pri neodvisni švicarski založbi Irascible Records. 

Albrecht nam v spremni besedi jasno pove, da je plošča zanj izrazito osebnega značaja. Dobre tri četrt ure agresivnega mlatenja namreč Švicarju predstavlja ritualistično olajšanje, ki ga sprva niti ni nameraval deliti s svetom. Globoko, introspektivno vzdušje, kakršnega na plošči vzpostavi z vztrajnim ponavljanjem, zanj pomeni soočanje z bolečino in minljivostjo – je njegov pobeg med stolpe tolkal in nenehno udrihanje, pobeg v trans, kjer ga kričanje ne doseže. Plošča je zanj v tem primeru premik v stanje transa, torej neke vrste namenoma povzročene nedotakljivosti, območja, v katerega se zateka kot ranjenec, ki na zdravljenje še ni popolnoma pripravljen. 

Album v svoji na prvi pogled dokaj enostavni zvočni zasnovi združuje presenetljivo eklektične navdihe. Pri tem v ospredje stopa izrazito dinamična poliritmika na tolkalih osnovane plesne glasbe, v sodobnem glasbenem svetu pogosto označene z dokaj zamejenim terminom afriške glasbe. Pri rabi teh motivov se Albrecht navkljub prilagajanju zahodnim ušesom izogiba brezčutnemu vrinjanju zavoljo raznolikosti. Na plošči glasbenik ne operira s tradicionalno pesmopisemsko obliko, temveč namesto tega raje poudarja raznoliko repeticijo. S tem vzpostavi spoštovanje do poliritmičnih pečatov stare celine, obenem pa nezmotljivo črpa iz tradicije ponavljajočega se ritma motorik, značilnega za krautrockersko godbo – torej za prakso, ki je je zagotovo vajen iz zasedbe Film 2. Težavnost pretirane statičnosti je obšel tudi z vzpostavitvijo dinamike neprestanega valovanja, pri kateri opazimo močna vpliva značilnega techna in tranca. Na ti vzporednici namiguje vseprisotna plastnica preprostih ritmičnih utripov, ki, ko jih Albrecht križa s svojimi poliritmi, ponujajo oprijemljiv, skorajda plesno-klubski občutek gibanja. 

S štirimi komadi, Liecht, Leib, Lust in Lack, Albrecht razpre dimenzije samozdravljenja. Ploščo otvori dromljanje mogočnih, naefektiranih šumov in sintetično razdrobljenega vokala. Albrecht se vrže v vrtinec raziskovanja ljubezni in ponižnosti, ki preraste v neposredno telesno izkušnjo. V ospredje stopi zadihano skandiranje, ki uteleša občutek ritualistične himničnosti in ki se mu glasbenik vseskozi prepušča. Izpostavimo lahko skladbo Lust, v kateri globoka zareza prekine doslej ponavljajoče se utripanje. Plošča se na tej točki prefinjeno prelije v smeri elektronske produkcije, kjer na temeljih bolj plesno usmerjenih ritmov vznikajo nastavki melodičnih utrinkov sintetizatorjev. S tem proti koncu postajajo vse jasnejše tudi omenjene vzporednice s technom in trancom, kar Albrecht označi za »odo rejvanju« in izkušnji »kolektivne ekstaze«.

Na celotni plošči prevladuje Albrechtov poskus vzpostavitve občutka transa, torej popolne porazgubitve v ritmu. Občutje je zanj predvsem telesno. Stanje fizičnega izčrpanja, v katerega trudoma preide preko nenehnega razbijanja po bobnih, poskuša na poslušalca preslikati z rabo različnih prepoznavnih krilatic klubskega okolja, denimo preprostih, ponavljajočih se melodičnih vložkov in pumpajočih kickov. Očitno je, da poslušalce svoje muzike dojema kot žive, dinamične, premikajoče se slehernike, s katerimi lahko deli svoj varen prostor. 

Schrei Mich Nicht So An Ich Bin In Trance Baby je preprost uvid v meditativni ritual. Jonas Albrecht s perspektivami prebolevanja, očiščenja in minljivosti nenehno vzporeja blaženost, po kateri hrepeni. Poslušalca namreč s premišljeno zastavljenimi odseki ambientalne godbe in elementi ciklične elektronike neprestano vodi v smeri preprostega, enodimenzionalnega, toda globokega transa, ker se zaveda, da ta trans spremlja možnost porazgubitve ali izničenja potrebe po čutenju. Bolečino predaja na pleča neusmiljenega udrihanja po bobnih in jo preslika na nezavednega poslušalca v upanju na povratno zanko ekstaze. Neobremenjena, blažena potopitev v glasbo namreč za tega zvočnega šamana predstavlja neke vrste posredovano katarzo, mistični občutek, ukleščen med plesiščem in umetnikovo introspekcijo. Za poslušalce je plošča izvrstno, meditativno izkustvo, za Albrechta pa zavetje končnega olajšanja, kamor krik nikdar ne seže.