Dan po poletnem solsticiju poslušamo izdajo hermetičnega naslova „The Suspicious String Quartet Plays Tape Guts At The Core Of The Coalman“ pod katero je podpisan Jorge Boehringer, ki ga na teh valovih, če se ne motim, poslušamo prvič. Jorge Boehringer je skladatelj in performer, zvočni raziskovalec in pedagog, ki zadnjih nekaj let živi in deluje v Pragi, prvenstveno pa prihaja iz Oaklanda v Kaliforniji. Spektra njegovega delovanja na tem mestu v parih stavkih ne moremo zaobjeti, omenimo naj le, da je poleg študija na Mills College-u s Fredom Frithom in Pauline Oliveros dolga leta bil zelo aktiven v severnoameriškem noiserskem, drone, psihadeličnem, post-whatever podzemlju. Podobno počne še danes, ko je situiran v Evropi. Njegov najbolj proslavljen projekt je morda ravno solo nastop pod imenom Core Of The Coalman, ki je eden biserov ne-akademskega DIY minimalizma žlahtnega underground izvora. Če je večino njegovih prejšnjih izdaj zaznamovala skrajna dronersko-repetitivna poglobljenost neobičajnih razsežnosti za relativno ne-spektakularen set-up viole, loopov in elektronike, pa nam na pričujoči plošči kaže precej drugačen obraz. To najverjetneje niti ni polnopravna plošča projekta Core Of The Coalman, čeprav ta izraz nastopa v naslovu.

Sumljivi godalni kvartet igra kasetno drobovje pri srži premogovnikarja? Hm, načeloma naj bi to bil album dolgo pričakovanih Boehringerjevih kompozicij za godalni kvartet. „Načeloma“ pravim zato, ker ob poslušanju ni povsem jasno, kaj se dogaja. Resda se večino časa sliši več sočasnih godalnih partov – dva, trije, morda celo štirje, a na delu je nekaj nenavadnega. Zvočna resolucija neprestano preskakuje, „prostor“ posnetega prav tako. Morda je sugerirana podoba nekakšnega čudaškega godalnega kvarteta, ki igra trakove svojih partov, še najbolj pravšnja. Še verjetneje pa se zdi, da za vsemi temi simulakri in zavajanji tiči prav Boehringer sam.

Slišano se tem posredovanostim navkljub vsaj približno vpisuje v izročilo ostrih modernističnih godalnih kvartetov, a vsebuje predvsem zajetne doze osebnega šuma in distorziranosti – globoko potopljenost v neko povsem samosvojo, idiosinkratično izraznost. Gradniki celote tukaj niso rezultat razvoja neke skladateljske pisave temveč prej rigorozna refleksija in drobovna poglobitev v male celice hrupa, dinamik in teksturno/tonskih obratov, ki so lastni nekemu načinu igre in – to še posebej – nekemu načinu poslušanja in slišanja. Skrajno ostra, precizna in neposredna škripanja, udarci, fantastični hrupni vzniki in zatoni vsebujejo tisto posebno vrsto odmerjene moči in poriva, ki ju kdaj pa kdaj najdemo pri mojstrskih improvizatorjih. Vse to pa vpne in naprej pelje kompozicijski tok neznanega izvora, ki deluje povsem neapologetsko in neobremenjeno s koncepti glasbenosti, karkoli bi to že bilo. Napreduje kot po nekakšni onirični logiki – a s tem dodatkom, da urgentnost, surovost in robna eksistencialna zastavljenost neprestano bruhata iz vsake zvočne pore.

Kot nekakšna norost, ali povsem običajna in vsakdanja „nezainteresiranost“ zvočnega dogajanja okrog nas. Odstiranje struktur izkustvene distorzije, načinov prisluha temu, kar je. Večkrat omenjena „distorzija“ ni naključje temveč tudi temeljna poteza tega, kar na plošči „The Suspicious String Quartet Plays Tape Guts At The Core Of The Coalman“ neposredno slišimo. Čeprav se zvočna ločljivost posnetka znotraj vsake skladbe blokovsko prekopicuje, visoka distorziranost najmočneje udari na plano v skladbah, ki nosijo naslov „Tape Guts“. Za te se sprva zdi, da očitno zarežejo v tok dogajanja, proti koncu plošče pa to postaja vedno bolj nejasno. Če je „aporetičnost“, nekakšna prisotnost nedoločne aporije oz. brezpotja kakršnakoli kvaliteta, potem jo pričujoča plošča premore v dobrodošlem obilju.

Kljub neizogibnem vzniku arbitrarnih asociativnih impresij je „The Suspicious String Quartet Plays Tape Guts At The Core Of The Coalman“ Jorga Boehringerja po mojem mnenju vsekakor ena tistih izdaj za katere lahko trdimo, da ni ravno veliko reči, ki bi jim bile podobne. Dejstvo, da gre za delo aktivnega, tudi cenjenega, a vendarle nekako zapostavljenega avtorja, pa vsemu skupaj doda še poseben čar.