Accidie, 2013

Tokrat v Tolpi Bumov poslušamo soočenje dveh tihih tvorcev neustavljive sile margine ameriškega podtalja. Joseph Hammer je sestavni člen kolektiva Los Angeles Free Music Society. Le za kontekst pojavljanja znotraj programa Radia Študent naj navedemo, da je ena ključnih gibalnic  Los Angeles Free Music Society ravno zasedba Smegma, o kateri smo preteklo soboto lahko poslušali v poglobljenih DJ Grafitih. Sicer je Hammerjevo glasbeništvo najtesneje povezano z inštrumentom „tape loopa“, magnetofonskim trakom. Uporablja ga kot sredstvo za zvočno kolažiranje, skozi reprodukcijo igra vnaprej obstoječo glasbo. Kljub čudno neintuitivni muzikalni zgradbi njegovih stvaritev ga „tape loop“ postavlja v navidezen paradoks v primerjavi z izrazom Crumerja, ki je nič manj kot tipičen predstavnik starega dobrega harsh noise zvoka. Soočenje njunih principov namreč v najbanalnejšem vzporejanju pelje k ugotovitvam glasbenega nasproti hrupu. Kot da gre za dve različni vesolji.

Seveda je ravno ugotovitev, da gre za eno vesolje, za temeljno razmerje singularnosti muzikalnih silnic dveh stilsko različnih izvajalcev, temelj glasbene izkušnje plošče Show Em The Door. Da bi zadeva funkcionirala, morata oba izvajalca glasbeno zajeti eden drugega in se ne drug drugemu umikati, puščati prostora ali nasprotno. Vprašanje je v naravi kompromisa, ki je nujen. Vendar kakšen je? Seveda je utemeljen v poslušanju in ne odrekanju. Pomembna ugotovitev. 

Show Em The Door plasira salve ostrega hrupa. Plasira jih v dinamike čudnih loopov in najdenih zvokov. Na nekem mestu slišimo ritmično dinamiko uglaševanja kitare. Ali gre v tem primeru za kaj bolj glasben element, kot spremljajoč hrup. Ali poskuša Show Em The Door z naslovom komada „Guitar“ kaj povedati o kitari. V čem je petnajst sekund zvočnosti uglaševanja kitare drugačnih od petnajstih sekund prebiranja formulaičnega akordnega razvoja. V čem je petnajst sekund zimzelene pesmi drugačnih od petnajstih sekund mečkanja pirovske pločevinke, opremljene s kontaktnimi mikrofoni in preko meja navito distorzijo. Verjemite … vse to lahko piska … Piska v ušesih.

Plošča Show Em The Door prekrasno usklajuje vse še tako različne elemente v povsem homogeno in najpomembneje – popolnoma smiselno celoto. Pokaže, da pri noisu ne gre za kaos in da pri šlager muziki ne gre za urejenost. Skozi štiri daljše komade Hammer in Crummer razvijeta izredno bogat zvočni svet, ki ni ne siv ne barvit, ne eno ne drugo. Ni ritmičen in ni drone. Ni kičast in ni kričav. Ima predvsem svojo barvo, nezamenljivo z drugimi in svoj, z enostavnimi razpoloženji, neujemljiv duh.

Pravzaprav pa tak moment te ene plošče v glasbenem svetu zadnjega obdobja ni nič nenavadnega. Najdlje gredo danes ravno „trans-nekaj“ izrazi. Trans glasbeno. Letošnje leto bo nedvomno zelo plodno znotraj muzik, ki v undergroundu operirajo s takimi logikami. Napovedanih je že obilo plošč izjemnih sodelovanj med glasbeniki s širšega področja eksperimentalnega podtalja, noisa, kolaža, elektroakustične improvizacije, ekstremnega računalniškega zvočenja, sodobne kompozicije. Privrženci teh glasb se lahko le nadejamo prihajajočih mesecev. In vendar se je že začelo. Prav potihem z današnjo izdajo. Verjemite, da se bo potihem tudi končalo. Seveda s kakšnim prav glasnim vmesnim izbruhom. Šef založbe Accidie, ki je izdala Show Em The Door, je William Hutson. Gospod Hutson te dni izpeljuje velik preboj z zasedbo Clipping, ki bo v Tolpi Bumov predstavljena prihodnji teden. Zapomnite si. Zelo glasna bo letošnja tišina!