samozaložba, 2018

JPEGMAFIA, Peggy ali z rojstnim imenom Barrington Hendricks je ime, ki je znotraj trenutnega zeitgeista kulture hip-hopa oziroma natančneje znotraj njene alternativne, podtalne scene povzročilo nemalo polemik. Že če malce odgrnemo zaveso Glasbene redakcije Radia Študent, so se še nedavno v kolektivu lahko pojavljali pomisleki o primernosti Peggyja za naš radijski eter, seveda na podlagi politične in ideološke kontroverze posameznika za imenom JPEGMAFIA. Vendar se je ta s svojim novim albumom Veteran naposled vzpostavil ne le kot verodostojen MC, temveč tudi kot nadvse sposoben in samosvoj producent glasbenih podlag, s svojim do sedaj najbolj zrelim projektom pa si je očitno prislužil tudi prostor v terminu Tolpe bumov.

Odgovori v zvezi s pretežno obrobno vlogo eksperimentalnega, industrial hip-hop projekta JPEGMAFIA in podobo antagonističnega, politično nekorektnega posameznika so pravzaprav očitni. Vendar ravno tu tiči tudi težava. Njegove glasbene stvaritve in medijska prezenca so namreč vse prej kot transparentne, zato so žal pogosto površinsko sprejete in razumljene na prvo žogo. Ni torej presenečenje, da so ga nekateri privrženci alt-right političnih nagnjenj sprejeli za svojega, čeprav so ravno oni ena glavnih tarč Peggyjevih raperskih pljunkov. Desna, leva, zgornja, spodnja, sredinska ali hrbtna, Peggy pljuva v vse smeri in po vseh.

Rojen kot Barrington Hendricks jamajškim staršem v New Yorku ob prelomu osemdesetih v devetdeseta, je Peggy zgodnje otroštvo preživel v urbanih getih Brooklyna, v zgodnjih najstniških letih pa se je z družino preselil v kulturni antipod okolju New Yorka na tako imenovani rdečevratni ameriški jug, v podeželsko Alabamo. Tu se je prvič soočil z ekstremnim rasizmom in posledično razvil tudi obrambni mehanizem, katerega neprizanesljive in izzivalne funkcije so še danes prisotne v njegovem glasbenem ustvarjanju. Najstništvu je sledila včlanitev v vojsko, s katero pa se je razočaranje, če ne jeza nad rasizmom seveda le še povečalo in sčasoma privedlo do opustitve vojaškega stanu. V iskanju smisla, življenjske poti je med bivanjem na Japonskem zapadal v obdobja depresije, izhode iz teh pa iskal v digitalnih in glasbenih pobegih. Ravno slednje je v paru z odraščanjem iz Barringtona Hendricksa napravila JPEGMAFIO - satirika, cinika in nihilista tako znotraj družbeno-političnih okoliščin kot tudi znotraj miljeja pop-kulture, ki v prostoru in času, ko je meja med tema dvema sferama zabrisana, izpostavlja banalnosti, frustracije ter prevzetnost in pristranost ameriške države, ameriškega posameznika.

Če so predhodni projekti JPEGMAFIE, kot so Comunist Slow Jams, Darkskin Manson in Black Ben Carson, še izpadli rahlo najstniški ob iskanju pozornosti skozi antagonizem zavoljo antagonizma, je z novo ploščo Peggy postregel z besedilno najbolj dodelanim dolgometražcem, ki ga krasijo mnogi vložki črnega humorja v obliki besednih iger in referenc na glasbene, televizijske, športne osebnosti, politične figure, videoigre in internetne forumske beznice. Peggy jebe vse po spisku. In spisek je dolg. Na prvem mestu bi najbrž našli aktualnega ameriškega predsednika, nekaj vrstic nižje privržence alternativne desnice, takoj pod njimi liberalno, politično korektno levico, nato rasiste, policaje, nekje proti koncu pa tudi denimo ljudi iz Glasbene redakcije Radia Študent in s tem tudi trenutno izrekajočega se, glasbene kritike namreč. Naklonjenost v tipični hip-hop maniri izraža le do lastnega ega in seveda do žensk. A kar Peggyja ločuje od znanih raperskih klišejev in idealov, je njegovo zanikanje materializma in izrecna kritika črnske hip-hop kulture, katere uspeh je le v denarju. V singlu Baby I'm Bleeding, ki je napovedal album Veteran, JPEGMAFIA kiti z verigami po zgodovini suženjstva, le da so verige tu zlate.

Pogosto agresivna dostava besedil in nenehna spremljajoča nasilna podoba uličnega življenja v kombinaciji z absurdom in komičnostjo nekaterih one linerjev otežujeta razločevanje med iskrenim podajanjem, satiro in vsebino, ki naj bi služila le kot šok efekt. Peggy enega vrhuncev takšnega formata doseže že z naslovom, nato pa še z vsebino komada I Cannot Fucking Wait Until Morrissey Dies. Morrissey, pevec zasedbe The Smiths, je namreč v medijih pogosto tarča javnih pogromov zaradi nepremišljenih rasističnih ali seksističnih izjav. Pred strelnim vodom se v istem komadu ob Morrisseyu znajde tudi Johnny Rotten, še ena ikona sedemdesetih in osemdesetih let. Pevec legendarnih Sex Pistols in Public Image Limited po Peggyjevem mnenju denimo popolnoma zbledi že ob boku tolerantnega, simpatičnega in pozitivnega raperja Lil B-ja.

Bolj kot vsebinsko pa besedila JPEGMAFIE presenetijo z dostavo. Ta sicer ni pretirano zakomplicirana, a če bi osamili glasbene podlage, bi pogosto mislili, da bi bila ujemajoča beseda nemogoča. Peggy najmočneje zablesti ravno s produkcijo in se tudi sam označi za boljšega producenta kot rimoklepača. Med glasbenimi vplivi izpostavlja pionirski, industrial kolektiv Throbbing Gristle, kar popolnoma sovpade s pustolovsko, hrupno naravo albuma. Kakofonično vzorčenje, na primer tarnanje Ol' Dirty Bastarda ali nelagoden in čudaški glas v podlagi komada Rainbow Six, nenadni rezi, menjave, repeticija, distorzije in disonance se mešajo z običajnemu poslušalcu dostopnejšimi prvinami trapa, cloud rapa in triphopa, ki s pridihom melodičnosti kaotične konstrukcije lažje naselijo v uho.

Album Veteran JPEGMAFIO sicer prikaže kot razvijajočega se pljuvača, a dejansko veliko močneje izstopata njegova unikatna produkcija in širjenje klasičnega hip-hop zvočnega izrazja z uporabo nestandardnih, nojzerskih pristopov, pariranih z elementi trap estetike. Vprašanje je le, kje potegniti mejo med eksperimentom in pesmijo. Na momente se pojavi občutek, da slednjo Peggy postavi v ozadje, nekateri komadi lahko delujejo neizpeljano ali se denimo zelo nenadno končajo. Vendar Peggy z vsakim novim izidom raste kot kredibilen glasbeni ustvarjalec in je na dobri poti, da čez čas postane eden veteranov subverzivnega rapa v svetu lastne zvočne kreacije.