Crammed Discs, 2013

Juana Molina je svojo glasbeno kariero začela potem, ko je že uživala slavo komedijantke v rodnem Buenos Airesu ter širom po Južni Ameriki. Igralski poklic je na vrhuncu prekinila in se posvetila svoji največji ljubezni, glasbi, do sedaj pa njena cvetoča kariera šteje že šest studijskih albumov. V dosedanjem opusu se je glasbeno uveljavila kot solo artistka z edinstvenim glasom ter izrednim čutom za povezovanje različnih žanrov in stilov.

Osrednji akter današnje Tolpe Bumov pa ni Juana Molina, ampak njen šesti album Wed 21. Podobno kot vsi prejšnji albumi, je tudi ta nastal v nekakšni osami, saj, kot pravi sama, je perfekcionistka in rada ustvarja samozadostno vesolje svojega dela. Wed 21 je popolnoma sama napisala, uglasbila, posnela, zmiksala in sproducirala v lastnem studiu v Buenos Airesu. Vendar Juana Molina ni nikakršna puščavnica, ki bi se namenoma zaklepala v glasbeni mehurček svojih stvaritev. Njena eklektičnost ji je odprla vrata do sodelovanj z različnimi podobnimi umetniki, od Vetiver in Feist, do Congotronics, Konono N°1 ter mnogih drugih. 

Mnoge od teh vplivov je možno slišati tudi na zadnji plošči, le da je ta instrumentalno precej bolj polna kot prejšnje minimalistično osredotočanje na zgolj kitaro ter par synthov in tolkal. Prejšnji albumi so v kombinaciji s plastenjem vokala zveneli veliko bolj akustično in folk, Wed 21 pa zaradi večje palete glasbil ter poigravanja z elektroniko ustvari veliko bolj kompleksen in poln zvok. 

Od preprostih, a večplastnih folk pripovedk, se je tako obrnila k hipnotičnim melodijam z ravno prav ritma, da ne bi izpadle preveč eksperimentalno nasičeno. S takšno glasbeno širino se skladbe, kot sta 'Eres' ali 'Ay, No Se Ofendan', po eni strani zelo približajo pop formatu, po drugi strani pa je zvočni učinek celotne plošče slišati bolj kot delo veččlanskega benda kakor pa solo umetnice. Album nikoli ne daje občutka enoličnosti in ko se razvije naprej, poslušalec dobi zanimiv in dodelan vpogled v njene pretanjene eksperimentacije z vokalom, zvočnim slogom in močnim čutom za melodiko. Komada 'Sin Guia, No' ter 'Las Edades' še vedno nekako spomnita na fascinanten folk minimalizem, ki mu je bila zvesta poprej. Vendar umetnica v vsaki sklabi potuje skozi toliko spektrov raznih občutkov in zvočnih tekstur, da vseh dvanajst skladb pusti vtis neposredne ekskurzije samozadostnega orkestra Juane Molina.