Zarš, 2024

Slovenska akustična kitarska glasba se ponaša z močno tradicijo kantavtorjev. Brenkači, kot so denimo Adi Smolar, Vlado Kreslin, nekdanji RŠ-evec in fonotekar izpred petdesetih let Tomaž Domicelj ter številni drugi, so zavoljo popovskih oziroma pop-rockerskih in šansonskih vzgibov ene najbolj znanih in priljubljenih imen slovenske glasbe. Onstran komercialnejših likov, ki jih redno videvamo v Pop Inih in Dobrih jutrih na televizijskih ekranih, se nahajajo tudi obstranci. Primorski humorni nakladač Iztok Mlakar se prikupi tako alternativcem kot širši raji, medtem ko sta bila neortodoksni Marko Brecelj in poetični Tomaž Pengov od nekdaj razred zase. Toda čeprav večino omenjenih imen druži ljubezen do akustične kitare, je ta vendarle v glavnem samo ozadje njihovemu glasu, njihovi besedi. Z izjemo mojstra Pengova je njihova tehnika ubiranja strun, grajenja raznolikih ritmičnih vzorcev, melodij in harmonij le redkokdaj omembe vredna plat njihovega izraza. Prav temu zapostavljenemu inštrumentalnemu vidiku se posveča Jure Bajt, ki z albumom Trenutki mehkobe prepušča glas kitari.

Jure Bajt je kitarist, tonski tehnik in dolgoletni sodelavec Radia Študent, ki že več kot sedem let z oddajo Samotni potnik hodi po pozabljenih zaprašenih makadamskih poteh in stezicah, spotoma pa raziskuje dediščino folka, countryja, bluesa in bluegrassa. Njegovi kavbojski škornji stopajo predvsem po sledeh angleško govorečega prostora Združenih držav Amerike in Velike Britanije, ki sta v sredini dvajsetega stoletja doživela obuditev folk glasbe. Poleg bendža, mandoline, violine in orglic je akustična kitara postala glavni akter folk renesanse, ki je gradila svojo novo podobo na plečih stare ljudske glasbe. V Sloveniji do takšnega preporoda ni zares prišlo, prav tako pa angleški in ameriški folk petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let nista bila deležna pravšnje produktivne recepcije. Pod nazivom slovenska folk glasba zato še danes v prvi vrsti pojmujemo stare tradicionalne ljudske pesmi ob zvokih različnih vrst piščali, zvončkov, citer, psalterija in tamburic ali pa celo kasnejše zimzelene valčke in polke iz meha Slakove frajtonarce ali Avsenikove klavirske harmonike. Akustično kitaro pa so si prisvojili prej omenjeni popevkarski kantavtorji, ki povečini niso pretirano raziskovali širnega melodičnega prostranstva šestih strun. Zaradi tega se slovenska glasba v polju folka niti ne ponaša z nobenimi inštrumentalnimi kitarskimi izdelki, ki bi v domačem prostoru gojili različne fingerstyle tehnike ubiranja strun, kot so recimo za angleški in ameriški folk najbolj pogosti travis picking, clawhammer, thumb brush familije Carter ali hibrid različnih metod fingerpickanja klasične kitare.

Za kontekstualizacijo Bajtovega izraza se zato moramo sprva uzreti po tujih kitarskih mojstrih, ki so raje fingerpickali kot peli. Ena bolj znanih referenc, ki se ponuja ob poslušanju plošče Trenutki mehkobe, so mistične in pogosto improvizirane melodije ameriškega kitarskega primitivizma, oče katerega je John Fahey. Fahey je svoje tehnike krojil v prvi vrsti na stilih country bluesa in tradicionalne ljudske glasbe Apalačev s primesmi metod klasične kitare indijskega prostora in Južne Amerike. Še boljši približek Bajtu morda odkrijemo v nekaterih inštrumentalnih kompozicijah in tehnikah Johna Renbourna, ki je bil eden izvornih članov ikonične angleške folk zasedbe Pentangle in pajdaš še enega kitarskega virtuoza Berta Janscha. Toda skladbe Faheyja in Renbourna so večinoma bogato okrašene z mnogimi zvočnimi teksturami godal, piščali in drugih inštrumentov, medtem ko je Bajtov zven veliko bolj minimalističen in oguljen, v njem namreč nastopa le šest kitarskih strun, ki se prelivajo z zvoki narave. Pot iskanja vplivov, vzorov in Bajtu najbolj sorodnih fingerpickerjev nas zato naposled vendarle privede nazaj na domačo grudo, natančneje k nežnim, pravljičnim in zasanjanim melodijam strun, ki jih je ubiral Tomaž Pengov.

Z donečimi zvoki, ki so kot piš vetra znotraj neskončnega temnega tunela, se v skoraj malce srhljivi in zato varljivi atmosferi odpre album Trenutki mehkobe. Iz kratkega mrakobnega odmeva kmalu zasije kitara, na kateri Bajt izurjeno ubira strune in ustvarja po občutku precej improvizirane kompozicije, v katerih pa vseeno slišimo svojevrstno strukturo ponavljajočih se ritmičnih hookov in melodičnih linij, ki se dvigajo in spuščajo kot veter čez hribe in doline. Pogosto rastejo, se prepletajo in izginjajo v terenskih posnetkih zvokov narave. V skladbi Besede potrditve jih porodi šumenje vode in klokotanje rečnega kamenja, utiša pa jih vrvež mladega otroškega smeha in igrivega kričanja. Spet drugič, denimo v naslovni skladbi albuma Trenutki mehkobe, kitarske melodije pričara petje ptic, ki pesem tudi zaključi. Najobsežnejša in najbolj pripovedna kompozicija je petnajstminutna vagabundska skladba V protislovju posledic. Z njo Bajt deloma prelomi do tedaj idilično pravljično vzdušje in si nadene kavbojske škornje samotnega potnika, ki brez kompasa róma po puščavah življenja. Njegova družba so le ptice in črički, ki bridke country-bluesovske strune spremljajo, dokler té ne zamrejo v prasketanju ognja, s katerim se je osamljeni klatež pogrel v hladni noči. Plošča Trenutki mehkobe je nekakšen glasbeni potopis samotnega potnika s kitaro, ki ležerno pluje na ladji v globoki vodi, pešači po brezpotjih narave in s snemalko zajema impresije svojega okolja ali pa razigrano in malce bluegrassovsko poplesuje na Tramvagonu. 

V slovenskem prostoru ekvivalenta albumu Trenutki mehkobe Jureta Bajta zares ne bi našli. Čeprav pri Založbi Radia Študent domujejo izvajalci v polju folka, omenimo na primer Martin Ramoveš Band ali dvojec All Strings Detached, Jure Bajt potuje v popolnoma drugačnih sferah. Težko bi ga primerjali tudi z nekaterimi mlajšimi slovenskimi fingerpickerji, kot je denimo kantavtor Popotnik, ki zopet daje prednost besedi in pogosto iz akustičnega kitarskega folka skrene v svet spalnične indie glasbe. Z namenjanjem pozornosti različnim fingerstyle tehnikam in inštrumentalnemu minimalizmu plošča Trenutki mehkobi zato predstavlja edinstven doprinos k skromni slovenski tradiciji kitarske folk linije.