Jure Pukl »Abstract Society« - Jure Pukl "abstract society" feat.Vijay Iyer/Joe Sanders/ Damion Reid (Storyville Records, 2012)

Z dosedanjim delom velenjskega in profiliranega jazz glasbenika in saksofonista Jureta Pukla ste se na tej frekvenci lahko že dodobra seznanili – tako z zasedbami, ki nosijo njegovo ime, kot v na primer zasedbah Kaje Draksler, če naj omenimo le eno domačo glasbenico. Četudi Pukl praviloma ne sestavlja svojih zasedb iz slovenskih glasbenikov, je v različnih postavah ves čas prisoten in kot del manjšega razcveta v slovenskem jazzu zadnjega desetletja odmeva tudi na mednarodnih odrih. Šesti album s Puklom kot vodjo zasedbe je obenem tudi prvi z Abstract Society, ki se prav ta teden predstavlja v živo v nekaterih bližnjih krajih. A zasedba je vsaj delno že znana: Damion Reid je sodeloval s Puklom že v njegovi High Interaction Group, Vijay Iyer pa je, vsaj glede na preteklo in že izpovedano navdušenje nad velenjskim glasbenikom, nekako logična izbira.

Abstract Society združuje zmerno mlajše New Yorške glasbenike, ki so se učili pri velikanih in že uspeli utreti neko lastno pot. Iz biografije Damiona Reida je tako vredno izpostaviti njegovega mentorja, Billyja Higginsa, kontrabasista Joea Sandersa bi lahko označevalo sodelovanje s Herbiejem Hancockom, samostojna glasbena pot pianista Vijaya Iyerja pa je na tem radiu že dobro pokrita. A kot velja za uspele jazzovske tvorbe, se njihova vrednost razkriva šele v skupni igri in, kot v nocojšnjem primeru, zmožnosti avtorja kompozicij, da v njih uspešno kombinira individualnost muzikantov znotraj skupinske igre.

V tem smislu je Abstract Society sicer standarden jazzovski kvartet, v katerem pa so vloge njegovih članov izvrstno izkoriščene. Standarden, saj v grobem pusti ritem sekcijo in ostala instrumentalista v že uveljavljenih vlogah. A to ne pomeni rutine, za kar pa poskrbijo kar člani kvarteta sami. Tako sicer drži, da nad precej funkoidno ritemsko osnovo Damiona Reida prednjači Puklova igra, ki se najpogosteje spušča v dialoge s pianistom Iyerjem.

A celotna slika je v resnici bolj organska. Bobnar je na primer ravno s svojo poudarjeno ritmiko nadvse primeren soigralec za Iyerja, ki prej s pulzom kot ritmom rad eksperimentira že v svojih zasedbah. In tudi tokrat drži, da Reid s številnimi zaustavljanji in prehitevanji melodične dele podlaga mimo enakomernega takta, spet drugič pa nasproti ustaljenemu melodičnemu drncu priskrbi protiutež, da bi se v poudarjen funk spustil šele v intenzivnejši improvizaciji ostalih. Tovrstna raznovrstnost je razgrnjena že na primer v uvodni skladbi, Circle Mind, ali v zaključni 7Up (aka trio Joy), kjer bobnarju pripade malodane vodilni glas. Basist Joe Sanders pravzaprav tu ostaja še najbolj v ozadju – z izjemo sicer preredkih kompozicijskih zasukov, kjer prevzame vodilno melodijo, ter redkih kompozicij, kjer se pomakne v ospredje. Tak je na primer umirjen The Mind And the Soul, v katerem se ravno vseskozi nakazujoča se tema nikoli ne razživi v skupno muziciranje, saj jo namesto tega nadaljuje ravno basistovo niansiranje in z lokom podaljšan zven.

Nekako razumljivo je, da v temah desetih kompozicij, kolikor jih prinaša album Abstract Society, v ospredju ostaja Jure Pukl, ki pa s svojo igro nikoli ne povozi celote. Od tega ga še najpogosteje odvrača Vijay Iyer, s katerim si nevsiljivo predajata glasove, ali pa kanonično drug drugemu nadaljujeta temo v izmeničnih solih, ki skupinsko igro prej vzdržujejo, kot da bi se od nje odcepili. Medigra celotnega kvarteta tako ostaja živahna in polna preobratov. Morda pri teh ostaja še nekaj prostora za nadgradnjo ravno v Puklovem zvenu, ki odlično deluje v zvezni vlogi kolektivnega dogajanja, a ostaja premalo izrazit v tistih delih, kjer slutimo ostrejše robove. Za pisca tega teksta eden bolj zanimivih komadov na plošči Waterfalls, ki gradi na napetosti med saksofonistovimi sunki in lirično razpustitvijo, tako anticipira odločnejšo igro, ki pa jo Pukl v resnici vseskozi brzda.

Na koncu to nemara ostaja njegov stil, ki se morda noče ali pa ne uspe spustiti v drznejše prijeme, kakršne njegove kompozicije vsekakor omogočajo. Morda pa ravno take slutnje zahtevajo preverjanje tudi v odrski izvedbi, kakršne bomo deležni že ta teden na ljubljanskem jazzovskem festivalu.

Spremni tekst k plošči Abstract Society Jureta Pukla je spisal Aleš.