Klopotec, 2012

Čeprav ponekod pri nas še vedno dojeta kot izključno narodnozabavni inštrument, si je harmonika že dolga leta nazaj prislužila enakovreden status drugim glasbilom v malone vseh muzikah. Bratko Bibič in njegovi Begnagrad so harmoniki kajpak prvi odškrtnili vrata v svet art-in alter-rocka, jazza ter take in drugačne nove muzike. Tako dandanašnjo harmoniko srečujemo v zelo raznorodnih žanrih od etna in jazza prek šansona, kantavtorstva in folk-rocka do klasične in avantgardne glasbe.

Za namen uvoda v tole recenzijo bo zadostovalo, če omenimo le nekaj najbolj vidnih imen: Kvinton, Čompe, Jararaja, različne zasedbe Uršule Ramoveš, Marko Hatlak in Luka Juhart. Med skupinami, ki niso sodile med narodnozabavne, čeprav so še kako zabavale narod, smo namerno izpustili Orleke, prav z namenom, da jih zdajle posebej izpostavimo.

Seveda zato, ker je junak današnje Tolpe Bumov harmonikar Jure Tori, soustanovitelj Orlekov, ki tudi redno prispeva k njihovemu repertoarju. Leta 2006 pa je Tori svoje delovanje pri Orlekih razširil s samostojnim ustvarjanjem. Sprva nas je nadvse prijetno presenetil z enim najbolj liričnim domačim albumom »Odsev spomina«, ki ga je posnel v duu s starosto avstrijskega jazza, kontrabasistom Evaldom Oberleitnerjem. Ta duo je nato prerasel v trio, tej formi pa je Tori ostal zvest do danes, saj je ob albumu »Tisti«, ki ga danes obravnavamo, istočasno objavil še novi album tria z naslovom »Wine Cafe«.

Če se je na albumu tria, na katerem je Tori namesto indijskega tolkalca Ganesha Anandana zdaj angažiral argentinskega kitarista Eduarda Contizanettija, ob novih skladbah tega kitarista znova vrnil na svoje že znane skladbe, pa imamo na solo albumu »Tisti« opravka z novo Torijevo muziko. Povrhu gre pri solo albumu za nadaljevanje projekta Stihovizija, v katerem ustvarjalci združujejo verze, glasbo in likovne podobe.

Tori je doslej že sodeloval pri tem projektu, novi album pa je najbolj dovršeno poglavje prežemanja različnih umetnosti. Album »Tisti« namreč pleni našo pozornost že z oblikovanjem, saj sama cedejka ni spravljena v klasično plastično škatlo ali v »digi-pack«, pač pa je domovanje našla v velikem okroglem kartonskem nosilcu z lesenim zatičem. Za vsako Torijevo skladbo pa v kartonskem krogu najdemo na okroglem papirju natisnjeno pripadajočo pesem, ki je harmonikarju dejansko služila kot navdih za posamične pesmi. Pesniki, ki tako zaokrožajo ta album, so Rudi Medved, Tjaša Koprivec, Jana Sen, Nande Razboršek in Andrej Guček iz skupine Hiša, ki je tudi prispeval glasbo za eno skladbo.

A tudi brez zares napisanih verzov ali našega vedenja o nastanku albuma zveni Torijeva nova glasba izjemno lirično, tenkočutno in fantazijsko. K občutku popolne Torijeve potopljenosti v glasbo je dodatno prispeval Iztok Zupan, snemalec in vodja založbe Klopotec, ki je odlično ujel toplino, bližino in neposrednost zvoka.

Tori se ne navezuje neposredno na kak žanr, kot je to poprej rad počel in smo pri njem slišali denimo tako vplive tanga kot boogie-woogieja. Glasba z albuma na trenutke zveni kot nova klasična glasba, na hip slišimo kako navezo na romantiko, vseskozi pa Tori pelje lastno vizijo harmonikarske godbe za novo tisočletje, ki razodeva tako nežne kot občasno tudi bolj prekucniške igralske manirizme.

Komadi se nizajo, kot bi se dejansko prelivali drug v drugega, nežno iz ene teme zdrsijo v drugo, iz sanjaške ali take teme, kjer je melodija le nakazana, v bolj jasno strukturirano. Zato se album – ob priloženi poeziji in celostni podobi – še bolj doživlja kot celostno delo, s katerim Toriju zlahka uspe, da v svoji razneženosti in zvočnem barvanju poetičnih verzov doseže tisto, po čemer merimo najboljše glasbene dosežke. Da se namreč čas popolnoma upočasni, razblini, da se njegove silnice razprostrejo po drugačnih, nelinearnih tirih.

Doživeto in sugestivno, čuteče odigrane skladbe z albuma, vštevši za malenkost bolj strogo odigrani skladbi na klavirju, nam kažejo Torija v njegovi najboljši luči doslej. Album lahko razumemo tudi kot njegov zvočni »statement«, izjavo o lastnih čustvenih in zvočnih preferencah, ki jih je tokrat prignal do polnega izraza. Glasbeno popotovanje Jureta Torija na albumu »Tisti« nas ne osvoji na prvo žogo; zapletenost nekaterih aranžmajev in nenavadne harmonije rabijo več časa, da jih ponotranjimo ter nato podoživimo. A vsak trenutek, v katerem bomo uho nastavljali temu albumu, bo bogato poplačan z užitjem izdatnega odmerka razkošne, intimistične, intimne ter nadvse čarobne glasbe.