jurmainson: boom! (samozaložba, 2021) + PinkPantheress: to hell with it (Parlophone in Elektra Records, 2021)

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali dve lanski kratkometražni izdaji iz diametralno nasprotnih kotičkov glasbenega prizorišča. Najprej se bomo potopili v novejši odvod in subverzivni dekonstrukt hiphop žanra z izdajo boom! ameriškega reperja in producenta jurmainsona, izdano v samozaložbi. Za ekskurzijo v podzemno-internetni rep žepek pa se bomo obrnili proti PinkPantheress, novi TikTok zvezdi, ki je lani na platformi zaslovela s singlom Break It Off. Uspeh je izkoristila kot karierno odskočno desko in se pridružila založbama Elektra Records in Parlophone, pri katerih je izdala svoj debitantski album to hell with it. 

Ustvarjalca, ki bi jima morda pripisali popolnoma različne glasbenokategorične oznake, v istem recenzentskem terminu obravnavamo prav zaradi ključnega vira produkcijskega navdiha – vzorčenja. Glavno vodilo kreativnega procesa je afiniteta do privzemanja tuje glasbe, arhivskih posnetkov materiala in drugih zvočnih virov, pri čemer se oba zgledujeta predvsem po široki in globoki internetni krajini.

Jurmainson svoje vire sklada v precizno nametane zvočne zmazke, ki jih pohitri, upočasni, jim dodaja efekte in jih zapira v neskončne preskakujoče zanke. Te se navijajo in ustvarjajo zamaknjen, a ekspresiven ritem ponavljanja, ki mu glasbenik dodaja druge zvočne plasti, po nekaj časa pa ga gladko zamenja in spremeni glasbeni tok. Ustvarja plunderfonični prostor, ki se napaja iz interneta in njegove podzemne globine. Vse skupaj postane še zanimivejše, ko se jurmainson s producentskega stolčka premakne pred mikrofon in razsekanim stvaritvam doda svoje edinstvene rimokleparske sposobnosti.

Te nikakor niso takšne, da bi vas enostavno odpihnile, temveč se zdijo zadržane, skoraj neizstopajoče. Ko repa, se dotika marsikaterega aspekta sodobnega življenja, vse pa zapakira v svojo ležerno, napol grobo dostavo, ki se v poslušalčevem ušesu zdi kakor resigniran stok doomerja ali pa sarkazem melanholika. Skupaj s svojo zeitgeistovsko odštekano produkcijo nam pričara občutek naveličanosti nad sodobno družbo in nezainteresiranosti do nje, a hkrati soodvisnosti in vpetosti vanjo. Jurmainson se nahaja nekje med kritiko sistema in družbe ter svojim lastnim bivanjem v njej.

Druga ustvarjalka, mlada PinkPantheress, je v primerjavi z jurmainsonom naravnana k minimalističnemu vzorčenju. Svoje komade sestavlja iz zank garage in jungle breakbeatov, ki jih dokaj preprosto splete v hitro odvijajoče se ritme, orientirane na plesišča, čez njih pa elegantno zarisuje vokalne linije. Produkcijsko torej ne izvaja toliko stvari kot prejšnji avtor, vendar se vseeno izkaže kot zelo prefinjena in senzibilna ustvarjalka podlag, sploh ko pride do uporabe odmevov. Ti so skozi album na vokal postavljeni skrbno in z veliko vmesnega prostora, da se na trenutke izgubijo v podlagi in jo poživijo ter dinamizirajo, hkrati pa utrdijo njen ritem v našem ušesu. Tekstovno se PinkPantheress izkaže, vendar pa nismo deležni izjemnih metanarativnih pogledov na svojo situacijo, zaradi česar lahko besedila kaj hitro klasificiramo za generična. A tudi taka delujejo kot prijetno dostavljeni introspektivni vtisi, ki se v komadih, dolgih manj kot tri minute, spremenijo v majhne vinjete. 

Do vzorčenja imata oba od danes obravnavanih ustvarjalcev drugačen pristop, ki se ga posledično tudi drugače argumentira. Jurmainson uporablja totalno predrugačenje s produkcijskimi orodji, s katerimi iz originalne zvočne mase napravi nekaj svojega, prvotne lastnosti in vsebino posnetkov pa lahko le zaslutimo. PinkPantheress pa na svoj način uporabi obrabljeno formo garage in jungle ritmičnih vzorcev, o katerih je nesmiselno govoriti, da so v lasti določenega kreativnega individuuma, saj sta oba žanra nastala prav iz mentalitete ponovno uporabljenih vzorcev z drugimi dodatki. Pravzaprav je to tako nesmiselno, kot če bi amen break začeli dojemati kot last bobnarja, ki ga je prvi zaigral, ali tistega, ki je iz posnetka prvi naredil to famozno zanko. Nobeden izmed njiju tako ni zagrešil le neke nenavdahnjene kraje, marveč sta osnovni zvok bolj ali manj obrnila v svoj prid in iz njega vzpostavila svojo zvočno patino.

Vpogled v uporabo vzorčenja na dveh pogosto nasprotujočih si polih glasbenega sveta obeta tehten razmislek tako o obsegu razvoja te tehnike – od plunderfonike do ritmičnega zankanja – kot tudi njene integracije v glasbeno sceno v najširšem smislu. Danes je glasbeno in zvočno vzorčenje dodobra prisotno v vseh kategoričnih oznakah znotraj glasbene produkcije in skoraj vsak levopolni album, ki ga boste poslušali na platformi Bandcamp, vam bo v uho dostavil nekaj vzorčenih drobcev. Po drugi strani tudi vodilna elita glasbene industrije v semplanju vidi možnost za uporabo pristnejših ali pa zimzelenih zvokov v komadih svojih umetnikov. In čeprav bi si težko predstavljali, da bi se zvok plate boom! na BBC-lestvicah kdaj boril z zvokom plošče to hell with it, lahko z mislijo o neki skupni povezanosti kreativnih vzgibov glasbenikov rečemo, da izvirata iz istega trenutka navdiha ob poslušanju.