Samozaložba, 2012

Začnimo z grobimi, hladnimi dejstvi. Septembra lani se je na Youtubu pojavil videospot Cold Facts. Prefinjeno zrežirane nočne pokrajine brooklynskega Brownsvillea v družbi minimalnega, do bistva oskubljenega beata so se tako močno zlile z avtorjevo hipnotično poezijo, da je čez noč postal neke vrste podzemna internetna senzacija. Ka – skorajda 40-leten možakar, odgovoren za celoten paket, je po skorajda dveh desetletjih interakcij na hip hop sceni, dveh vidnejših sodelovanjih - z GZO in Roc Marcianom - ter enim albumom končno doživel zasluženo pozornost.

Kdor je v naslednjih mesecih spremljal njegov kanal, je imel priložnost ogleda še vsaj treh enako, če ne celo bolje dodelanih videospotov, ki so počasi razkrivali okostje prihajajoče plošče Grief Pedigree. Z vsakim novim videom je tako postajalo bolj jasno, da bo Kajev drugi album izreden. Internet mu je odprl nepredstavljivo široko ploščad, na kateri je svojo glasbo lahko raztrosil občinstvu na nov način, ki za razliko od ulične distribucije dovoljuje eksponentno rast. A Ka kot oseba ne deluje po zakonitostih megafonsko posiljenega, kričečega internetnega otroka, ki potrebuje navidezno resonanco, da bi udejanjil samopotrditev. Kajev svet je nočen svet; skromno in vztrajno nabira gibalno količino: brez hypa, brez založbe. Predstavitev plošče ne bi mogla biti bolj razvlečena in umirjena – predvsem pa iskrena. Da življenje pri njem teče počasi, sem vedel, ko sem prejel svojo kopijo Grief Pedigree s trimesečno zamudo in kratkim osebnim opravičilom.

In čakanje je bilo vredno.

Ka se na svojem drugem dolgometražcu namreč izkaže za izjemno artikuliranega, zrelega MC-ja z iskrivimi besednimi domislicami in metaforami, ki natančno ve, kakšne beate njegov glas potrebuje. Zato jih ustvarja sam. Produkcijska tehnika na plošči Grief Pedigree je osnovana okoli preprostih, a učinkovitih in natančno izbranih loopanih semplov. Inštrumentali sami po sebi prikazujejo celo nekakšno kompozicijo antiklimaksa – so v počasni, restriktivni stazi, ki se s Kajevo globoko, monotono midtempo vokalno izvedbo sklopijo v značilen hipnotičen izraz. Skozi komade sije nezgrešljiva svetloba iz zlate dobe hip hopa, ki pa ne more skriti dejstva, da se je Ka na plošči Grief Pedigree lotil temeljitega zvočnega eksperimentiranja. In četudi vsebina besedil ne predstavlja ravno novih prelomnic za svet hip hopa, so vokalna perkusivnost, prepletenost iskrivih ritmičnih vzorcev in zares dosledna, pikolovska predanost podrobnostim tisto, kar današnjo Tolpo bumov nedvomno uvršča med najboljše dosežke v hip hopu letos.