No Agreements, 2022

18-letni libijsko-nemški producent Kaizo Ziad oziroma Kaizo Slumber in njegov sveži album The Kaizo Manifesto sta kulturni produkt časovnice, vzporedne našemu univerzumu, ki se je odcepila v 90. letih, na vrhuncu tehnološkega optimizma, osnovanega na utopični osmislitvi interneta in njegovega potenciala izboljšati našo družbo. Tri desetletja kasneje so alter Zemljani optimizirali življenjsko izkušnjo in v njej je razmišljanje o razslojenem, razpadajočem lačnem svetu le sanjarjenje o hipotetičnem eskapizmu. 

To ni produktivno kot futuristična imaginacija nujne drugačne realnosti, temveč je bližje naslajanju nad lastnim samozadovoljstvom in multipliciranju veselja. Ravno takšen politični program pa razglaša plošča The Kaizo Manifesto. Idejno jo je treba umestiti v vapourwave godbo, vendar v odstopu od žanrske norme ni otopela kot komentar na brezdušni kapitalizem, v katerem neotipljivi, a prežemajoči zvočni hlapi razkrivajo izpraznjene sanje. Atmosfersko odliko obdrži kot vezivni element izdaje, z njo gradi vzdušje lo-fi neobremenjenosti in poudari različne elemente v uporabljenih slogih. Punk bobni v You Wouldn’t Download dobijo potrebno dozo umazanije, s tropikalijo Purple is the New Green zaplavamo še globlje v neznano, sintisajzer melodije pa milozvočno brzdajo džunglo breakbeata, jungla in hardcora.

Vapourwavovski newspeak apropriacije produktov kapitalizma je na plati najbolj izpostavljen v zgodbi, ki obkroža ploščo. Kaizo Slumber tematizira boj za prevlado med naravo in ljudmi oziroma kaotičen skupek mistične, prvinske Matere narave in tehnološke družbene determiniranosti. Toda avtorjeva neposredna interpretacija teme se začne in konča pri naslovih komadov. Ustvarjalcu je pomembno zgraditi zgodbo, pri čemer se zgleduje po umetnosti videoiger, le da so tu vloge obrnjene – glasba potrebuje miselno podobo. Igričarska metafora pa gre še globlje. Prvi del producentovega imena, Kaizo, predstavlja poimenovanje izjemno težavnih svetov v igri Super Mario World, ki so nastali s hekanjem ROM-a. 

Tako glasba na klasičen hlapni način izpuhti iz konkretne zgodovine, namišljen boj med človekom in naravo pa lahko razumemo kot najtežji, kaizo nivo igre, ki se jo pravzaprav gremo v resničnem življenju. A zaradi simuliranosti teme se ne znajdemo v eksistencialni melanholiji ironičnega mehurčka, temveč z veliko žlico zajemamo navdušenje. To omogoča močna rejverska naravnanost plate, smiseln cilj avtorjeve kreativne poti. 

Kaizo Ziad ni bil nikoli klasičen vapourwavovski ustvarjalec, niti v času svojih začetkov leta 2018, ko je bil znan še kot Acetantina, čeprav se je ugnezdil v zelo podobni zgodbi in vizualni estetiki. Njegove klubsko usmerjene stvaritve so gradile po metodi chopped & screwed in temeljile na samplerskih sestavljankah, vrhunec tega IDM-ovskega in footworkerskega spoja pa je bil album Temple of Null, izdan januarja 2020. Zatem je opazna precejšna sprememba, obrat k podobno producentsko zafrknjenemu, a trenutno precej aktualnejšemu delu UK hardcore kontinuuma. 

Ta v klubski krajini predstavlja določeno svobodo in to neobremenjeno uživancijo pooseblja The Kaizo Manifesto, ki je v prvi vrsti kvalitetno zabaven. Medtem ko si je bilo v 90. letih možno zamisliti rejv, na katerem se s futuristično elektronsko muziko dobesedno reprogramirajo naši možgani in gradijo neskončna družabna vezja, so takšne tehnološke pospešitve razvoja sedaj le dobra šala. Kljub temu je Kaizo Slumber izpolnjena internetna prerokba, izrečena pred 30 leti. Utopija s kvalitetno glasbeno spremljavo je bila dosežena, le da prebiva v namišljeni resničnosti.