Idyllic Noise, 2021

Tokratna edicija Tolpe bumov je posvečena albumu domače pianistke, skladateljice in improvizatorke Kaje Draksler, katere ime in delo že kar nekaj let odmevata tako po domačih kot tudi tujih odrih. Igra in sodeluje s širokim krogom pomembnih imen na področju jazza in improvizacije, kot so Susana Santos Silva, Petter Eldh, Christian Lillinger in Eve Risser. Ohranja tudi nekaj stalnih projektov, in sicer Kaja Draksler Octet, Punkt.Vrt.Plastik ter Czajka & Puchacz. A to je le peščica projektov in sodelovanj, ki so del njenega zabeleženega opusa na področju jazza, sodobne klasike in improvizacije. Raznolike in številčno različne zasedbe so pritegnile mnogo pozitivnih odzivov kritiških ušes, ki jo označujejo po eni strani kot eno najbolj unikatnih, po drugi pa tudi prožnih pianistk. A nas na tem mestu veseli, da je pred nami ponovno dokument njenega solo koncerta.

Čeprav smo lahko v zadnjih letih zabeležili mnogo novejših Kajinih izdaj, tako glede na leto snemanja kot leto izdaje, pa se z albumom Soothe My Soul, Feed My Thought vračamo kar štiri leta nazaj, ko je glasbenica nastopila v sklopu Festivala Artacts v Avstriji na Tirolskem. Koncert je bil sicer odigran v enem kosu, a so vseeno jasni nekakšni postopni, prelivajoči se prehodi, ki na albumu ločujejo šest raznovrstnih in dinamičnih skladb. Ta dinamičnost se po recenzentkinem mnenju kaže tudi v nekakšnem boju, dualizmu med jasnino in temoto, tako v zvočnem kot tudi čustvenem naboju, ki spominja na lynchevsko vzdušje iz Twin Peaksa. Zdi se, da album ovija temna koprena, ki jo optimizem deloma pretrga šele na koncu.

Na albumu se znajde ljudska prekmurska skladba Vsi so venci vejli oziroma njena inštrumentalna interpretacija, ki so jo ljubitelji glasbenice lahko poslušali že na njenem prvem solo albumu The Lives of Many Others. Nas pa v novejši posneti različici avtorica postopneje, nežneje uvaja in spretno gradi glavno melodijo pesmi. Jo pa pričakovano tudi razgradi do nekakšne nemirne, shizofrene neprepoznavnosti, ki jo spremlja z močnejšim igranjem po tipkah. Zdi se, da duh melodije sicer ves čas ostaja nekje v ozadju, a jo glasbenica z virtuozno spretnostjo zakriva, da se je ne moremo oprijeti vse do konca, ko se vrne v prepoznavno glavno temo omenjene ljudske pesmi.

Dusk, Mystery, Memory, Community je najbolj kontemplativna skladba na albumu, v kateri se vidi, da je Kaja res odlična v pripovedovanju zgodb s svojim inštrumentom. Zdi se, da skladbo bolj kot racionalno gradi instinktivno in spontano, a je ta njen instinkt tako izostren, da točno ve, kdaj je pravi čas za stopnjevanje in menjavanje vzdušja. To se v zvočni sliki kaže v izmeničnem ali simultanem igranju klavirja in prepariranih tipk, ki zvenijo kot zvonci. Najbolj intriganten del pa se prične v drugi polovici, ko se zvočno razmerje spet premakne proti pohitrenemu konvencionalnemu klavirskemu zvoku z močno repeticijo, ki ustvarja hipnotično vzdušje in nas mami v zamaknjeno stanje, vse dokler nas umiritev z daljšimi pavzami med notami ponovno ne povrne v prisebnost.

Omenjena umirjenost se nadaljuje v Humans Vibrating, a le navidezno, saj se skladba razvije v pravo glasno udrihanje po tipkah. Na trenutke zveni že kar grozljivo in nam ponovno riše temne sence pred obraz, vse dokler glasbenica ne odžvižga v malce svetlejšo tematiko. V sklopu naslovnega komada Soothe My Soul, Feed My Thought se glasbenica najbolj poigrava z rekviziti; s palico udarja po strunah klavirja, dodaja zvonec, mečka šumeče predmete. Gre bolj za tipanja klavirja stran od tipk, čeprav ves čas subtilno dodaja nekatere konvencionalne tone. Z že omenjenega prvega solo albuma se ponovi tudi mračnejša skladba Andromeda, katere dolžina, dinamika in izvedba manj odstopajo od prvotne znane različice, vendar je jasno, da ne gre toliko za iste ponovitve kot pa interpretacije. Album se zaključi malce igrivo, recimo celo optimistično, čeprav se skladba imenuje Solitude in je edina priredba znanega avtorja na albumu, namreč Duka Ellingtona.

Čeprav je v osnovi prisoten zgolj en inštrument z nekaj rekviziti, nam glasbenica ponudi cel kalejdoskop zvokov ter izjemno kakovostne in raznolike vsebine. Ne glede na to, v katero vzdušje nas izdaja pelje, je album zelo stimulativen za čute, kar pomeni, da je glasbenica mojstrica v podajanju zvočnih pripovedi ter privabljanju čustev in poglabljanju vanje. Čeprav se zdi, da je težje igrati v zasedbi, pa se lahko v solo izpostavljeni obliki na drugačen način izkaže podobna zahtevnost. V tej luči se le potrjuje njen ustvarjalni potencial, ki se na solu koncertu in albumu pokaže še toliko izraziteje.