kaleido: Čiji je ovo pas?
samozaložba, 2025
Po letu ustvarjalnega umika v temne prostore, kot so brunarice, kleti in ostali skriti kotički, se je hrvaška indie rock zasedba kaleido aprila letos, po treh letih od izida prvega EP-ja, znova predstavila občinstvu z albumom Čiji je ovo pas?, ki so ga nato uradno predstavili 15. maja v zagrebškem klubu Attack v družbi domačih shoegazerjev Haiku Garden in karlovške zasedbe Drown
Prvi dolgometražec, v skladu s prostori, v katerih je nastajal, izžareva turobno, a prefinjeno atmosfero temnejše plati indie rocka. Prav ta kombinacija, ki jo spremljajo tesnobna besedila z zvoki trobente, je nekaj, s čimer se je kaleido že pred tremi leti oddaljil od ustaljene in pogosto izpraznjene oznake indie rock, z vzdušjem, ki je hkrati eterično in surovo.
Bend in njihov novi album sicer na prvi posluh vsekakor sodita pod indie rock dežnik z izrazitimi kitarskimi igrami različnih ritmov in tempov, ki dajejo vtis še ene solidne indie rock zasedbe iz regije. Toda že pri uvodni skladbi se prikrade nekaj nepričakovanega in prisili k poznejšemu poslušanju. Zazdi se namreč, da ne gre zgolj za še eno različico znanega zvoka, temveč za nekoliko drugačno nianso žanra. Zasledimo subtilno subverzijo znotraj indie rocka in poseg v njegovo bolj ali manj stabilno strukturo z intervencijami večglasja, trobente in spogledovanja z jazzom.
Skladbe, ki jim bas Andra Žambokija in bobni Martina Palćića postavljajo trdne temelje in v katerih slišimo zvok trobente, navadno sledijo določeni strukturi. Skoraj vse se začnejo s kitarskimi uvodi, a se nekje na sredini ali proti koncu zgodi preobrat, ko štafeto prevzame trobenta Duge Bavoljak. Njeni melodični vložki ustvarijo most, na katerega se nato ponovno naslonijo kitarski rifi Mirne Čupić, Janet Beriša in Martina Palčića, dokler se zvočna slika ne raztopi v množici teh rifov. Poleg jazzovskih detajlov pretežno indierockovsko zvočno podobo dodatno obogatijo večglasja članic, ki prispevajo eterično dimenzijo, ki se učinkovito prepleta s surovostjo inštrumentacije in poudari atmosferično plat glasbe kaleida.
V primerjavi z EP-jem Ja umirem ovdje, ki je zaznamovan z mehkejšimi aranžmaji, novi album prinaša več kaotičnosti in večje obilje idej. Skladbe zaznamujejo premiki, ki so pogumni in jasno kažejo na trud benda, da izstopi iz popolnoma indierockovske pokrajine. Ti izstopi vendarle mestoma delujejo malo nerodno, ko trobenta tekmuje s kitarami za intenziteto in prevlado, kot denimo v skladbah Jato in Izvuci me. Zvoki zvenijo nekoliko natrpano, a se je navsezadnje to zgodilo tudi s kakšnim komadom na prvem EP-ju.
Izvirnosti kaleida nedvomno učinkujejo in delujejo pristno, tudi kadar so nespretno povezane znotraj posameznih skladb. Prav takšen spoj pusti vtis spontanosti in pristopa naredi sam, ki bendu zagotavlja prepoznaven občutek avtentičnosti. Tveganje, da bi plošča zapadla v monotonost in se izgubila med povprečnimi indie rock izdajami, je preprečila dinamika, ki jo prinašata trobenta in vokalni tandemi glasbenic, kot tudi zanesljiva kitarska opora. Čeprav album kot celota ne predstavlja prelomnega dela, gre za prvi resnejši projekt benda, ki tipa po prostoru med vplivi in lastnim jezikom, s čimer da slutiti, da bodo kaleido v prihodnosti vse bolj samozavestno in dodelano gradili lasten stil, ki jih že zdaj loči od mnogih balkanskih indie rock bendov.
Dodaj komentar
Komentiraj