Black Focus Records, 2018

Nocojšnje recenzije skorajda ne moremo začeti, ne da bi se obregnili ob ozadje, ki je vodilo v tako grandiozno poimenovanje albuma, kot je The Return. Kdo je povratnik in kam se vrača? Nekako se je vse začelo predlani, ko sta bobnar Yussef Dayes in klaviaturist Kamaal Williams z impro seanso na londonskem Boiler Roomu postala nova senzacija imenovana preprosto Yussef Kamaal, ki je še pred izdajo prvenca Black Fokus že dodobra zaplula na valu medijskega in internetnega hajpa. A radovednost in pričakovanje ob spremljanju, kam ju bo val, ki sta ga zajahala, naplaknil, je presekalo neprijetno presenečenje. Ob kupu koncertnih datumov, le kakšen teden po prejemu nagrade za najprodornejšo novo zasedbo po izboru radia Jazz FM sta Yussef Kamaal objavila izjavo o prekinitvi sodelovanja in odpovedala napovedane nastope v skupni postavi. Kljub skromnemu sklicevanju na osebne razloge je iz intervjujev razbrati, da je k razpadu v veliki meri prispeval prav nezaslišan hajp, ki je njun projekt nenadzorovano napihnil, njiju pa odnesel vsakega k samemu sebi.

Nadaljevanje zgodbe je prevzel njen idejni brat Kamaal Williams, ki ni ravno odlašal z vrnitvijo na koncertne odre oziroma je kaj kmalu zapolnil vrzel, ki mu jo je zapustil Yussef. Zasedbo je razširil v trio, v katerem bobnarski stolček po novem zaseda MckNastyoziroma Josh MacKenzie, za drugi del ritem sekcije pa skrbi basist Pete Martin. Omeniti velja tudi kitarista Mansura Browna, ki gostujoč v skladbi LDN Shuffle zareže s parajočo kitarsko solažo.

Kemija med bobnarskim groovom in klaviaturami, ki je tako odločilno zaznamovala predhodni duo, je znova vzpostavljena, in čeprav so ritmi morda tokrat preprostejši in manj gosto nalomljeni kot prej, so zato bolj funkersko udarni, soulovsko spevni, še naprej pa zvesti razigranemu plesnemu duhu predhodne plošče Black Focus. V dvoigro med Kamaalom in MacKenziejem se spretno umešava tudi basist, ki mu je tokrat dodeljeno polnopravno članstvo v zasedbi. To se izkaže za dobrodošlo spremembo, njegova vloga je zdaj namreč izrazito močnejša, tako ne skrbi le za sočno podmazivanje bobnarskega groova, temveč tudi za harmonično bogatenje sintovskih linij in melodične eskapade v ospredje zvoka.

Če so na predhodnem albumu klaviaturske linije mestoma zvenele suhoparno in jih je iz zazankanega ponavljanja reševala bobnarjeva dinamika, je Kamaal ob vrnitvi dvignil nivo svojega igranja. Spevne linije, ki jih plete med sabo, črpajo iz širše palete zvoka oziroma se ob elektronskih modifikacijah teksturno spreminjajo, ritmično valujejo v eter. Svoje igranje nekoliko zbližuje stilu, ki se ga pod imenom Henry Wu poslužuje ob produkciji house glasbe.

Album je sicer ustvarjen v duhu žive izvedbe in domače produkcije. Skladanje je potekalo z zlaganjem izstopajočih, presežnih delov iz improviziranih seans. Daljšim kompozicijam se ob tem pridružujejo krajši fragmenti, ki niso obdani s kontekstom in razviti, odzvenijo in so kot zametek, ki se mu bo bend posvetil na katerem od koncertov, ali pa služijo le kot uvertura naslednji skladbi. Kljub DIY produkciji – snemanje je dejansko potekalo v dnevni sobi Kamaalove mame – zveni album izredno čisto in skrbno dodelano. Četrto mesto v zasedbi tako nedvomno zasluženo pripada producentu Richardu Samuelsu za pomembno vlogo, ki jo je imel pri poliranju zvoka.

Z albumom The Return je Kamaal Williams še podkrepil pestro glasbeno dogajanje v Veliki Britaniji in prispeval novo referenco gibanju, ki je v zadnjih dveh letih obveljalo za novi val britanskega jazza. Ko je govora o glasbi, se sam sicer distancira tako od oznake jazz kot tudi od širšega gibanja otoških  glasbenikov, in to ne le zaradi samovoljne želje po izstopanju, četudi nekoliko diši po tem. Srčiko gibanja novega vala jazza namreč večinoma sestavljajo izšolani glasbeniki, virtuozi, kot so Shabaka Hutchings, Nubya Garcia, Moses Boyd in drugi, katerih delovanje so pri založbi Brownswood letos izpostavili s kompilacijo We Out Here. Glasba najvidnejših predstavnikov se je izoblikovala na poti skozi učilnice konservatorijev in pogosto izhaja iz afrokaribskih kultur, medtem ko je Kamaal kot samouk svoje igranje oblikoval na poti skozi drobovje mestnega klubovja. Sam raje trdi, da izvaja glasbo kot nekakšno esenco londonske scene, čeprav s svojim izrazom pogosto sega tudi krepko izven domačega teritorija, prek luže k sončnemu funku glasbenikov, kot so Roy Ayers, Thundercat in Kamasi Washington, ter med spevne viže R&B-ja in soula. Kakorkoli naj že bo, bo The Return definitivno pristal ob boku ostalim pomembnim jazz izdajam, ki v zadnjem času prihajajo z Otoka.

Vrnitev pomeni tudi nov začetek. Da se z novovzpostavljenim triom ozira dlje v prihodnost, je Kamaal jasno nakazal z vzpostavitvijo lastne založbe, ki jo je kot potrditev svojih namer o nadaljevanju zgodbe razpadlega dua z Yussefom poimenoval kar Black Focus Records. In glede na visoko zastavljena pričakovanja, ki so spremljala nadaljevanje te zgodbe, je njen nov začetek z albumom The Return odlično uspel, nam poslušalcem pa priskrbel lahkotno razgiban soundtrack za mnoge dni in noči žgočega poletja.