Šop Records, 2023

Trio kitarista Gregorja Orožima, basista Vida Verdeva in bobnarja Tijaža Messeca je lani predstavil plošči, na katerih spretno kombinira vplive iz več glasbenih žanrov. V osnovi se zvok benda Kameniak najbolj približa sceni iz Palm Springsa, zato bo najbolj domače zvenel navdušencem nad puščavskim rockom, spominja pa denimo na vodilne predstavnike tega žanra, zasedbo Queens of the Stone Age. Neizpodbitno lahko zaznamo tudi vplive še enih stoner velikanov, pionirjev puščavskega rocka, benda Kyuss. Na obeh albumih zasedbe Kameniak lahko slišimo naredi sam produkcijo, ki se s tem žanrom preizkušeno dobro sklada. Rock, ki ga glasbeniki ustvarjajo, je zelo pogosto izrazito zaznamovan tudi z nekdanjo grunge sceno iz Seattla. To se najjasneje izrazi v vokalih, ki jih lahko primerjamo s stilom petja, po katerem poznamo Kurta Cobaina.

Čeprav sta plošči izšli z nekajmesečnim zamikom, lahko med njima opazimo par očitnih razlik. Prvenec je kljub močnim stonerskim vplivom še vedno izredno energičen in prepreden z rifi, ki jih lahko povežemo s posthardcore zasedbami, kot je denimo Naked Raygun. Nasprotno plošča Kameniak II ponuja bolj konvencionalen zvok, ki nas s skladbo Curfew spomni na zgodnje albume zasedbe Muse. Navkljub tej primerjavi v svoji osnovi Kameniakov drugi kratkometražec še vedno ostaja prava stoner rock plošča z dobro mero grunge vpliva.

V prvi album nas uvede agresiven in energičen basovski rif, ki v ospredju vztraja skozi celoten prvenec. Plati vdihne naredi sam karakter, hkrati pa trdno podpira rife električne kitare. Prva skladba, Void, se psihedeličnemu vzdušju razpira do refrena, ko lahko prepoznamo močnejši vpliv grungea. Podobno so zastavljeni tudi preostali komadi prvega albuma, pri čemer trio ohranja dinamičnost skladb, ki kljub ponavljanju ne izgubijo naboja. Na plošči se tako tekoče izmenjujejo počasnejši stoner deli, ki jih lahko slišimo denimo na albumu Welcome to Sky Valley zasedbe Kyuss, dopolnujejo pa jih posthardcorovske prvine.

Smiselna združitev stonerja in posthardcora prepreči, da bi album postal monoton. Poleg izvirnih rifov, s katerimi glasbeniki navdušijo v vsaki skladbi, v komadu Come and Play preseneti tudi hitrejši kitarski vložek, v sledeči skladbi, Half Seas Over, pa trio vključi še kratek melodičen solo, zaradi česar komada izstopata od preostalih. Ploščo bend zaključi s skladbo Robot Eyes, katere končni del se v stilu približa tudi bluegrassu in poskrbi za zanimivfiniš albuma.

Za razliko od predhodnika na plošči Kameniak II opazimo manj vplivov pankovske struje. Bas nastopi v tradicionalnejši vlogi, tako v smislu načina igranja kot tudi v skupnem miksu. Bas in bobni delujejo predvsem kot trdna opora kitari, ki stopi v ospredje v komadih Insecure in See You Weep. Čeprav Kameniak II ponudi nekaj dobrih stonerskih rifov, skladbe nimajo tako izrazitega značaja kot na prvencu. Med seboj so si veliko bolj podobne, zato jih včasih težko ločimo, prav tako pa slišimo tudi nekaj manj izvirnih idej na vokalu. Oboje pride do izraza v komadu Insecure, ki ga v večjem delu vodi precej statičen rif. Prekine ga le refren, v katerem slišimo izvedbo prej igrane melodije na vokalu. Skladba se zaključi z zanimivim kitarskim solom, toda zasedba ne razvije ideje, ki bi vanj vodila in prekinila statičnost celotne skladbe.

Trio se od svojih očitnih stonerskih in grunge vplivov na prvencu oddalji z vključitvijo hitrejših rifov in bolj izrazitim postpank basom, kar album napolni z dodatno energijo. Muziko glasbeniki popestrijo še s kratkimi kitarskimi vložki, zato album ostane v dobrem spominu. Energija Kameniakove dvojke se vendarle ne more kosati z energijo prvenca, ponudi pa več kitarskih solaž. Bend je s parom kratkometražcev predstavil solidno združitev puščavniškega rocka in grunge zapuščine s še drugimi vsadki, celostno gledano pa lahko sklenemo, da predvsem prvenec, tudi zaradi produkcije, pritegne več pozornosti poslušalcev obeh žanrov in mogoče tudi navdušencev s pank scene.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Matevž, mentorirala sta Jaša Potočnik in Sara Šabjan.