Staubgold, 2015

Kammerflimmer Kollektief je zasedba iz jugozahodne Nemčije, natančneje iz kraja Karlsruhe, ki se bo naslednje leto ponašala z že dvema desetletjema delovanja. Sprva je šlo za samostojni projekt idejnega vodje Thomasa Webra, ki se je nato leta 1999 obdal s par sodelavci, vendar pa se sestav spreminja skozi leta in tudi članstvo se razlikuje, saj - trenutno - v živo nastopajo le trije, medtem pa jih »čakajo doma« še preostali trije. Leta 2008 je bilo zasedbo mogoče slišati tudi na naših tleh in tudi takrat so nastopili kot trojica. V skoraj dvajsetih letih delovanja so izdali deset albumov - vsi od 2003 dalje pa so izšli pri založbi Staubgold - in zadnji med njimi, naslovljen Désarroi, je predmet današnje obravnave. Povejmo še, da je Désarroi francoski izraz za zmedenost ali zbeganost in izbira naslova se izkaže za precej prikladno, saj je album namreč kar konkretno temačnejši in predan disonanci v primerjavi s svojimi predhodniki, čeprav se tudi ti medsebojno precej razlikujejo.

Prvi komad 'Désarroi #1: Mayhem!' je sicer sprva slišati kot uvodno uglaševanje, vendar že nakaže smer celotnega albuma, ki je svojevrsten, konkretno čudaški spoj svobodnjaškega jazza, postrocka, psihedelije, ambientalne elektronike s pestrim naborom analognih zvokov - slišati je vse od škripajočega parketa in snega do šepeta, brenčanja, zvokov kovine ... Kljub temu izobilju pa večino komadov poganja melanholični harmonij, ki ga igra Heike Aumüller, ki nekatere komade obogati še z vokalom. Drugi komad 'Désarroi #2: Grundstürzend' za kratki čas prinese več urejenosti, vendar je že njegov naslednik 'Free Form Freak-Out' slišati, kot da bi se nekoliko zaspani otroci igrali z instrumenti. Zato pa je naslednji komad 'Evol Jam (Edit)' v nasprotju s svojim naslovom in kljub svoji zamaknjenosti zaradi zvonkega petja Aumüllerjeve slišati skorajda celo prijazen radijskemu etru. Na stopnjevanju napetosti gradi naslednji komad, naslovljen 'Désarroi #3: burned', ki z zasanjanimi kitarskimi linijami zadiši po nemški krautrockovski tradiciji, kar se delno nadaljuje še v 'Désarroi #4: Unlösbar', vendar tukaj nato ponovno stopi v ospredje harmonij, ki komadu proti koncu prinese že kar neprijetno zasičenost, ki pa se sprosti v naslednjem, naslovljenem 'Désarroi #5: Saumselig', ki se vrne v zavetje nežne kitarske ambientalne psihedelije. 

Sledi največje presenečenje na albumu v obliki priredbe punk rock šlagerja 'Zurück zum Beton', nemške zasedbe S.Y.P.H. iz leta 1980. Zadržan, že kar baladen vokal Heike Aumüller, iz katerega veje zasanjana nostalgija, je zanimivo nasprotje ironičnega besedila, ki izpričuje željo po vrnitvi v povsem betonsko okolje, saj je narava tako zelo ogabna. Pesem poganja še umerjen trip-hop ritem in prejkone jazzy kontrabas, tako da od izvirne verzije ostane le zvesto sledenje besedilu. Album zaključi 'Désarroi #1: Mayhem! (Reprise)', ki je antipod uvodnega, kot smo dejali uglaševalnega komada, vendar da je ta zaradi svoje pozicije slišati, kot da bi se pravzaprav »razglaševali« - proti koncu komada pa deluje celo, kot da bi kak psihotičen krošnjar stopnjeval zganjanje nemira z vso svojo kramo. Kammerflimmerovci tako svoj sveži album, na katerem komadi tako ali drugače gladko prehajajo drug v drugega, krožno zaključijo in nas ponovno privedejo na začetek oziroma najverjetneje pripravijo do ponovnega poslušanja.