Raster-Noton, 2014

Za umetniškim imenom Kangding Ray najdemo Davida Letellierja, v Berlinu živečega Francoza, poleg v elektronskoglasbenih sferah delujočega tudi na področjih instalacij in performansov, pa tudi arhitekture, ki je njegovo dejansko poklicno področje. Letellier je pripadnik mlajše generacije varovancev nemške založbe Raster-Noton, pod njihovo streho pa je od leta 2006. Do sedaj so vsi njegovi trije albumi izšli na tem istem naslovu, takisto pa je tam izšel tudi četrti, še povsem svež dolgometražec, naslovljen 'Solens Arc', ki se mu posvečamo v nocojšnji Tolpi bumov.

V primerjavi z njegovimi prejšnjimi albumi je aktualni najmanj umirjen in bistveno več na grobo orje po tehnažnih krajinah. Prvi komad 'Serendipity March' po uvodnem bolj kot ne namigujočem šumenju naravnost suvereno in neusmiljeno zakoraka v album 'Solens Arc'. Nato pa se nadalje prek umirjenega intermezza, naslovljenega 'River', razlije v surovo in temačno brzico 'Evento', ki ga nato 'River (Reprise)' ponovno ujame v svoj umirjen meander. Podobna zgodba pa se vnovič ponovi s komadom 'Blank Empire'. Ta igra kar nazorno naznani tehnažno poigravanje, ki tej plošči daje karakter celostnega albuma, ne le nabora pesmi na nekem fonogramu. 

Gre za vešče sestavljen album dveh obrazov techna - na eni strani občasno skorajda zasanjanega, kdaj tudi nekoliko begajočega počasnega techna in na drugi njegovega bistveno bolj robustnega bratranca, ki pa nikakor ne hara tjavendan. Tako ali tako pa seveda česa takega niti ne bi pričakovali od samega Kangding Raya, kaj šele od izdaje tako nobel založbe, kakršna je Raster-Noton. Ravno to mojstrsko obvladovanje razdajanja in odtegovanja, visokoenergetskega gnanja in predajanja prostemu letu ter najdevanja ravnotežja med temi nasprotji in doseganja njihovega medsebojnega dopolnjevanja oziroma podpiranja, dela 'Solens Arc' za izrazito zbalansiran izdelek.

Rahlo presenečenje prinese komad 'Amber Decay', kjer Kangding Ray zaide v že kar trensoidne stranpoti, ki pa niso dolgotrajne narave, saj z naslednjim komadom 'Apogee' ponovno najde pot nazaj v svojo igro. To precejšnjo neusmiljenost albuma 'Solens Arc' prefinjeno prekine visokotonska stopnjujoča se preganjavica ali pa vsaj zločesta slutnja, z naslovom 'Crystal'. Kar je precej smiselno, saj sledi nedvomno najbolj zatežen komad z albuma - 'Transitional Ballistics', ki s svojim počasnim brnenjem daje vtis usedline, ki se je nabirala skozi celoten album in se nato manifestirala v dotičnem komadu. Zaključni 'Son' pa lepo počasi, z malo več kot le s kančkom hrepenečega patosa in že kar v filmski maniri oddrona album do njegovega konca.