Kanye West: Donda

Oddaja
13. 9. 2021 - 19.00

Def Jam / GOOD Music 2021

»Odličen je.«

Tako sem po več tednih skeptičnega spremljanja zdaj že tradicionalno težavnega roll-outa Kanyejevega novega albuma Donda napisal v našem group chatu, na kar je prijatelj in radijski sodelavec, s katerim že več kot deset let premlevam glasbene trende in podobna vprašanja, odgovoril:

»Kateri komad je boljši, Jesus Lord, dolžina 8:59, ali Jesus Lord II, dolžina 11:59?«

Get it? A razumete foro? Saj je genialna, in na katero sem seveda odgovoril z »lol«. Namreč, Kanye je zadnje čase, as in praktično celo minulo desetletje, pred in med in po procesu ustvarjanja in izdajanja novega materiala ušpičil toliko bullshita in nesmislov in pretencioznosti, da ga na tej točki še feni težko podpiramo. Dva nerazumljivo dolga komada z istim naslovom – »that's so Kanye!«, smo navdušeno vzkliknili leta 2016, leta 2021 pa – taka je ne ravno prikrita poanta tega retoričnega vprašanja – joj, ne hvala. Ampak pustimo vse to pred vrati pričujoče recenzije, in s tem tudi opise in analize serije bizarnih listening party dogodkov, ki so dobršen del poletja poleg statistike o precepljenosti postali nepogrešljiv pojav na družbenih medijih. Kajti, ponovim, Donda – kot album in poslušalsko doživetje – je dober.

Pri tej kontroverzni opredelitvi je morda najbolje začeti tam, kjer se lahko domala vsi strinjamo. Dejstvo je, da človek postavlja nove mejnike pri preglednosti ustvarjalnega procesa, in to obvelja ne glede na to, kaj si mislimo o končnih produktih tega procesa. Serija mini-albumov, predvajanje in izdajanje nedokončanih verzij albumov in naknadni popravki le-teh, snippets in kratke glasbene misli, spontano izdane na spletu in družbenih medijih, zdaj tudi možnost plačljivega dostopa do vseh posamičnih seams albuma Donda! Že od serije izdaj, ki so spremljale izid albuma Fantasy leta 2010, je Kanye odločno sklenil, da bo nudil sprotni vpogled v strukture in prakse, ki se – ali pa tudi ne – skristalizirajo v času pod imeni albumov, ki sestavljajo njegovo uradno diskografijo.

Že po tretji ali četrti skladbi Donda »bralcem« Kanyeja daje vtis, ki se v naslednjih slabih dveh urah samo še dodobra potrdi. Dondo je mogoče, če ne že nujno, brati kot logični in transparentni »naslednji korak« v Kanyejevem raziskovanju. Na prejšnjem albumu Jesus Is King se je Kanye namreč z glavo naprej vrgel v polnopravno sveto, krščansko glasbo. Pri skladanju se je naslonil na zvočne tradicije črnske himnodije z orglami na čelu: orgle, to cerkveno glasbilo par excellence, čudežno gospel glasbilo, ki ni podobno nobenemu drugemu, hkrati pa naj bi oponašalo vsa glasbila naenkrat. Tako je pričaral mogočna melodična valovanja, neizprosne zvočne orkane, ki brez milosti predrejo vse strukture, ki bi mu jih na poti postavila posvetna pop glasbena tradicija, in okrog njih sestavil svoje navdahnjene – za šalo bi rekel, preveč navdahnjene, premalo prizemljene – glasbene misli.

Najbolj referenčni trenutek morda pride iz Jesus Is King – ne z albuma, temveč iz istoimenskega filma. Gre za ganljiv prizor, v katerem Kanye v cerkveni napev spremeni refren skladbe z albuma 808s & Heartbreak, Streetlights, ponavlja ga acapella, iz izvorne melodije napravi neprekinjen harmonični krog, nakar se mu na orglah pridruži Ant Simmons, vodja Kanyejevega Sunday Service zbora. Prekrasen prizor, ki nas tudi opominja, da Kanye že celo kariero misli v črnski sveti tradiciji.

Pristop, ki se mu je Kanye do konca prepustil na Jesus Is King, je torej logično vodil k podreditvi sempl mašine logiki orgel in cerkvenega zbora, kar tvori uniformno glasbeno okostje za las bolj posvetnega albuma Donda. Skladbe brez začetka in konca in sredine, ki poslušalcu interpelirajo tako, da mu vsakič nudijo bežni vpogled v izmenično kotaljenje, vihranje, nakopičenje in spuščanje, rahljanje močnih – za posvetne namene premočnih – melodij in ponavljajočih se napevov, ki nadomeščajo mostove in refrene. Če je na albumu Yeezus Kanye končno slavil težko priborjeno zmago nad žanrom, kot je pripomnil nek Kanye špekulant na Twitterju, lahko dodamo, da je Kanye na Dondi po večletnem boju končno slavil zmago nad strukturo.

Tu sakralne glasbene prakse tako kot vesoljno ideologijo, iz katere izhajajo, Kanye seveda razume po svoje, pa vendar mu postavljajo jasne omejitve, znotraj katerih orisuje ploščato, a direktno, čitljivo linijo. Znotraj teh omejitev Kanye tudi razporeja goste na albumu. Tradicionalno je Kanyejeva strateška uporaba featuringov v znamenju pestrosti zelo različnih izraznih možnosti le-teh, a Donda predstavlja novost: zdi se, da gostje, kot so Da Baby, Playboi Carti, Fivio Foreign, nastopajo v enotni vlogi. Grešniki so. Spričo podmen sodobnega rapa jim kar gre: hrepenijo po bogastvu in nasladi tega sveta, čeprav se tu občutno zavedajo, da naj ne bi smeli. Tvorijo sinhroni kontrast s čudežno in slovesno force majeur, ki ves čas bdi, opazuje za in preži nad temi pripovedmi, kontrast, ki poleg lepo kuriranega diahronega nihanja med svetlimi in temačnimi pasažami služi kot gibalo albuma.

Tak Kanyejev zvočno-idejni tepih bi že bil nadvse prijeten, skladno s tem, kar smo povedali dve Kanye recenziji nazaj: ako bojo prihodnje izdaje vredne našega časa, se bo Kanye moral seznaniti s tem, da počasi več pove s svojo odsotnostjo kakor s svojo vse vsrkajočo prezenco. In »nadvse prijeten« bi bil že kar dosežek: povejmo jasno in glasno, da ne bo pomote: poslušanje dve uri dolge plate Donda v celoti trikrat zapored v znanstvene namene nudi neizmerno več zadovoljstva, kakor isto početje pri The Life of Pablo, da o miniču Ye ne – ampak prosim, ne! – govorimo.

Najbrž bo še dolgo trajalo, da bo Kanye zmogel toliko fatalizma, da bi se res zadovoljil z otvoritvijo albumskega univerzuma, v sredini katerega ne bi stala figura Kanyeja. Morda zveni Donda res malce ... konfuzen, če nanj gledamo zgolj in samo s te perspektive. Dobimo vtis, da je Kanye hotel svoje mesto s svojo eminenco napolniti na precej drugačen način, kot ga na koncu je, saj uvodne skladbe, kot so Jail in Junya in Off the Grid, pa tudi creative sodelovanje oblikovalca Demne Gvasalie, le kažejo temelje neke neuresničene albumske zgradbe, po kateri bi Kanye svojo udarno prezenco oznanil v obliki serij visoko energičnih »style over substance« prebliskov.

V končni verziji pa kot nosilca albumskega razpleta na skladbah Jesus Lord in Pure Souls dobimo neverjetno solidno verzijo starega, zavednega Kanyeja, kar verjetno, kot že rečeno, ni bila prva izbira. Malce za šalo, malce pa tudi zares: kot da bi Kanye nastopil kot gost na lastnem albumu. Tako lahko, poleg Chancea na Ultralight Beam in pa Ricka Rossa na Devil in a New Dress, tudi postavimo gostovanje Jaya Electronice na Jesus Lord med najboljše featuringe v Kanyejevi diskografiji, a le, če priznamo, da ideji tu manjka ostrine in prodornosti gostovanj na naštetih skladbah.

Če smo pri preteklih izdajah izpostavili zlasti Kanyejevo umetniško intuicijo na primeru redkih, bežnih, spontanih presežkov, jo tu lahko – pravzaprav moramo – hvaliti v prvi vrsti kot trenutek razsodnosti Kanyeja Westa, ki skoraj dve uri glasbe organsko strni in fokusira okrog peščice slovesnih boom bapovskih pripovedi.

Kanye West, smrtnik, ki mu je dvojno usojeno živeti in misliti v čisti sedanjosti, najprej kot zastavonoši žanra, ki pozna samo sedanjost, potem kot globalnemu trendsetterju in animatorju interneta. Kanye West, ki pa se občutno stara, ki mu peša energija in ki mu pogled čedalje bolj zastira vstran, v svojo preteklost. V preteklost, za katero, kot da bi se šele zdaj, med samim snemanjem albuma, posvečenega pokojni materi Dondi, zares zavedel, da bi se lahko bistveno drugače odvijala. Ki bi se, ko nanjo gledamo iz okvira bolj kot ne posvetnega projekta, ki pa – in to je verjetno največji dosežek albuma – spretno izigra ideologijo hip hopa na vsakem koraku, skoraj morala drugače odvijati.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness