Karlrecords, 2021

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili mednarodni zasedbi, bazirani v Bejrutu, katere osrednje izrazno sredstvo je svoboda prostega jazza, ki pa je v zasedbini izvedbi nekoliko več kot zgolj to. Zasedbo Karkhana sestavlja nabor sedmih izkušenih glasbenikov, ki prihajajo iz Bejruta, Istanbula, Kaira ter Čikaga, oder pa so si leta 2014 prvič delili zgolj priložnostno za enkraten koncert improvizirane glasbe. Kmalu za tem se je zadeva prelevila v resnejši projekt, ki je s prvim studijskim albumom For Seun Matta na plano priplaval leta 2017. 

Nase so med ljubitelji tovrstne glasbe opozorili z učinkovito rabo različnih vplivov, ki so jih posamezni člani prinesli iz svojih okolij, medtem ko so vse skupaj po svoje zmešali in spustili skozi filter prostega jazza. Vplivi tako segajo od tradicionalnejših zvokov Bližnjega vzhoda in Afrike, kot je glasba taarab ali shaabi, do zahodnejšega progresivnega ter psihedeličnega rocka in nenazadnje tudi elektronike. Glavna sestavina pa je seveda jazz, ki v primeru te zasedbe in njene glasbe predstavlja lepilo, ki drži celoto skupaj ter ji daje enovitost, čeprav zna biti tudi sam po sebi že skoraj popolnoma osvobojen kakršnih koli žanrskih omejitev. 

To pa je še danes očitno zasedbin cilj. Svobodo izražanja je moč zaznati tako na ravni celote kot tudi znotraj same skupine. K njihovi glasbi namreč vsak član prispeva s popolnoma samosvojim karakterjem, ki ga ne prilagaja glasbi zasedbe, ampak deluje, kot da se ta prilagaja posameznim glasbenikom, skupaj pa tvorijo celoto, ki se ne obremenjuje s fiksno strukturo ter intstrumentalno ali žanrsko enovitostjo. Pri tem temeljijo na kolektivni improvizaciji kot tudi na vnaprej skomponiranih melodičnih vzorcih, kjer stalno krožijo med popolnim kaosom poliritmije in polifonije ter bolj kontroliranimi, repetetivnimi momenti celo s kvalitetami ambintalne ali dronovske glasbe. Zato tudi ni presenečenje, da so njihove skladbe načeloma precej dolge in napolnjene z močnimi kontrastnimi deli, med katerimi se gibljejo povsem suvereno ter skozi sam performans nikoli ne izgubijo rdeče niti. 

Dober primer je denimo skladba Sidi Mansour z albuma današnjega večera Al Azraqayn, pri čemer je mimogrede treba omeniti, da gre pravzaprav za tunizijsko tradicionalno skladbo, ki je bila deležna neskončnega števila priredb. Skladba je razdeljena na štiri dele, ki skupaj štejejo dobrih 23 minut, prične pa se z bobnarjevo skoraj štiriminutno solažo, čemur sledi preigravanje osnovnega melodičnega vzorca skladbe znova in znova, vsakič nekoliko drugače. Z vsako repeticijo postane omenjeni vzorec manj prepoznaven, dokler se ne razgubi v čistem kaosu. Ta se počasi, a vztrajno umirja, dokler ne ostanemo s povsem drugo zvočno sliko linearnejše elektronike, spreminjajočim se basovskim ostinatom ter soliranjem na pihala, nato pa se ponovno vrnemo k osnovnemu melodičnemu vzorcu, ki se konča s pravo nojzersko eskapado.

Še nekoliko dlje gredo v zaključni skladbi Rock Farock, pri kateri za razliko od originalnega studijskega posnetka z zadnje plate Bitter Balls razvijejo tudi pravo punkovsko vzdušje, ki ga zaznamujejo distorziran bas, kitare, polne čebelic, ter tudi namerno površno igranje, sčasoma pa se zadeva prelevi v še bolj nojzerski moment kot v skladbi Sidi Mansour, ki pa do samega konca ne popusti, dokler zvočni zid dobesedno ne razpade. Za konec nam ostane samo še zadnji aplavz, preden se odvijejo še zadnje sekunde plate. 

Njihova glasba kljub eklektičnemu pristopu k žanrski fluidnosti in vključevanju elementov arabske tradicionalne glasbe ne zveni retro ali kot glasba zasedbe, ki išče svoj zvok skozi korenine svojih prednikov. Tako ne gre za glasbo, vpeto v nostalgijo, kot tudi ne za poskus gradnje mostu med elementi zahodne in vzhodne glasbe ter s tem za nekakšno kulturno izmenjavo. Vsak element, vsak žanr in tudi vsak instrument, ki se ga na plati lotijo, je uporabljen enakovredno drugim. Bistvo njihove glasbe tako ostane v sami ekspresiji skozi svobodno improvizacijo, ki izvajalcem dovoli praktično vse, če le lahko vzdržujejo nekakšno kontinuiteto znotraj zasedbe in ne razpadejo v kaosu.

Na albumu Al Azraqayn, posnetem na koncertu v Amsterdamu leta 2019, slišimo skladbe, ki so bile že posnete za prejšnje albume. Vse skladbe razen uvodne Nafas Kahrouba'i, ki jo najdemo na njihovem prvencu, prihajajo iz zadnjega studijskega dolgometražca Bitter Balls. Tako nam je dana priložnost slišati, kakšna je zasedba, če svoj material snema v studiu, in kako je taisti bend drugačen ali enak na koncertnemu odru. S to plato pokažejo, da najbolj suvereno zvenijo ravno v živo, pred samo publiko, kjer se skladbe, že tako odprte za obsežno improvizacijo in eksperimentacijo, le še bolj razprejo in pokažejo zasedbo na višku njenih moči. Kot se za improvizacijo spodobi, se zasedba prav tako ne ozira na dolžino komadov in se tako v živo poslužuje le še bolj odprtega tipa skladb preko obsežneje variirane repeticije ali še bolj svobodnjaškega pristopa k muziciranju. S tem v mislih se poskusimo preslikati pred sam oder in pisluhnimo izboru skladb s koncertnega albuma Al Azraqayn.