ZARŠ, 2014

Vsi, ki smo imeli priložnost ujeti zadnji ljubljanski nastop krške naveze The Lift v Kinu Šiška, smo se lahko prepričali, da zasedbo navkljub navidezni ustvarjalni odrinjenosti vodi veliko kreativne energije. Raziskovanje svežih žanrskih zmesi, strnjeni in odrezavi prebliski, pretočnost, sežetost in dorečenost, zvočna polnost in celost, ki so krožili po prostoru male dvorane, so kaj kmalu dali slutiti, da je tudi v primeru The Lift vsestransko glasbeno udejanjanje Eneja Mavsarja najbolj globok pečat pustilo prav na njem samem. Premiki so torej, bolj kot z zasedbami in projekti, povezani z njim samim in njegovim avtorskim izpopolnjevanjem.

Težko bi sodili stadij njegove ustvarjalne naravnanosti, a premiki k bolj kompaktni, sežeti zvočni tradiciji so očitni. Karmakoma, ki se prav te dni ponaša s studijskim prvencem, naslovljenim Imagination & Mechanical Metamorphoses, je tako odgovor avtorja, ki skuša svojo glasbeno vizijo, pa čeprav na račun ukalupljanja, ponesti v novo izrazno okolje, pri tem pa ostati zvest tudi sebi. Karmakoma so prav to ali veliko tega, kar smo obiskovalci s tistega deževnega nedeljskega večernega nastopa The Lift lahko odnesli. Brezskrbno posvajanje in obračunavanje s še tako preživetimi vzorci in okvirji. 

Zato v glasbi Karmakome ne preseneča ortodoksnost, ki je na trenutke celo preveč očitna, denimo v uvodni Common Sense. Če smo od plošče Imagination & Mechanical Metamorphoses zatorej pričakovali polno mero ustvarjalnega avanturizma, bomo bržčas razočarani, saj se Karmakoma ob tesnem naslanjanju na elektronska zvočila le redko spuščajo v zvočni dvoboj. A ob tovrstnem dojemanju bi kaj hitro lahko zanikali drugo plat Karmakome, ki se spaja v energiji, njenem prvinskem šusu, v podrejanju kompaktnosti upesnjenih izdelkov, znotraj katerih gradijo svoj značaj, tudi kot ali predvsem kot izrazito koncertno izkušnjo. 

Še bolj preseneča poletnost plošče, ki tudi v napornem, za nekoga morebiti duhamornem brezkompromisnem tempu ter ostri zvočni dinamiki zna presenetiti z nesramnimi popovskimi izleti, kot denimo v skladbah Ctrl Alt Del ali Movement, plesnimi koračnicami v singlu Cabin Fever ali z dubovskimi pogrevanji v zaključni Bedlam. Tu so tudi v elektronsko teksturo potopljeni kitarski vzorci, ki v nosnice vtirajo vonj po bogati tradiciji ameriškega alternativnega rocka. Prav neverjetno je, koliko žive rockovske energije je Mihi Škafarju, Benjaminu Kovaču in Eneju Mavsarju uspelo prenesti v ta elektronsko podprt plesni izdelek. Zabave je torej na plošči Imagination & Mechanical Metamorphoses dovolj, za glasbeno zorenje pa je na voljo še veliko časa.