KUD Zvočni izviri, 2021

Nov teden središčnega kritiškega termina prinaša kar dva sestava, ki smo ju zagotovo podrobneje spoznali v sklopu Klubskega maratona. Oboji prihajajo z Goriškega, trpijo za problemi in sindromi muzikalne firbčnosti ter vnetosti, delijo pa si tudi dva člana. V četrtek pride na vrsto s črnocelinskim beatom okužen orkester Nesesari Kakalulu, danes pa v Tolpi bumov pod drobnogled postavljamo kapricast kvartet Kavasutra. Maratonci koncertno nevoščljive generacije 2020 so skozi demo surove in neolepšane posnetke z živih koncertov opozorili na svoje raziskovanje, bazirano na jamih.

Žiga Ipavec, Anton Lorenzutti ter Ajk in Timi Vremec so četvorka, ki je pobratena že v različnih ekipah Kombov Zlatka Kavčiča. Iz medigre izviti spleti muzik v godbi Kavasutra prihajajo iz raznoterih tradicij kitarskih glasb, najsi bo to nabrit jazz rock, funk, nalomljen rock ali pa nekaj tretjega v nenehnem razvijanju. V prvi vrsti gre za koncertni bend, zato je spodobno, da je album Zlati stojan, lajf in Celje zajem z njihovega koncerta v slovenski prestolnici erotike. Tako se v pravi luči pokaže bendova uigranost, navihanost ter radovednost. Kavasutra jasno daje prednost inštrumentariju, a ko je redkobesedna, pretežno goriškodialektna lirika enkrat naplavljena na površje, kljub krajšim vpadom brez težav ostane v spominu. Poligamija ubija, pasiva do globalnega segrevanja, recept za rešitev krize srednjih let, kratka zgodba o prejeti biciklistični kazni in še poslednje priznanje o dobrem razpoloženju v neuravnovešenem počutju skozi zahvalno pesem so lep prikaz domačnosti in ljudskosti v opisovanju vsakdana brez predelav knjig o teorijah zarote ali kvantne fizike. V tem pogledu so podobni Žoambo Žoetom, Pupedancem, Breclju, hrupnim bendom zgodnjih dvatisočih s Krasa, kot so Drugi Disko, ali pa preostalim iz kompilacije Paket Angažma, pozabljenim bendom bratov Kutin, The Štrudls in še marsikomu drugemu. Ko gre za glasbeno navihanost v združitvi z razposajeno liriko, se Kavasutra pogostokrat gibajo v duhu Zappe, Govejesrčnega Kapitana, Amadeusovega Ramba in nasploh opozicioniranega, nekonvencionalnega rocka, ki se ne boji na mizo dati vsega, obenem pa dvomiti še o svoji duševnosti, kar je v današnjem času skorajda predpogoj za začetek vsakdana.

Ena ura in devet komadov razkrivajo čvrsto ter ubrano razgibavanje od premetanih ritmik, navidezne otopelosti, varljive neposrednosti, ki nikoli niso pogojene ali kakorkoli omejene, sploh časovno. Začenši z enajstminutno Jealousy oziroma Foušarija, poimenovano po večinski slovenski značilnosti, se lepo prikrade na dan bendovo razvijanje postopaštva, ki nehote spomni na zgodnje stvaritve Štefan Kovač bande. Demenca temelji na kleni funkovski ritem sekciji, čez katero bezljajo brenkalska preletavanja, The Breaks pa kroji napeta kitarska tema, ki razsekava odpeto pripovedko o kolesarski kazni ter energijo drži v nenehnem primežu brez razpusta. Rdeča četrt stoji kot vodič po različnih angažiranih hipijadah širom našega sveta, ki se v svojih sedmih minutah kljub menjavi ritmov vedno znajo vrniti k začetnemu motivu predela. Prepleti strunarskih solov so pogostokrat krinka in znajo zavesti ter prekriti nov zametek napleta, ki se iz ozadja pojavi nevpadljivo. Še en primer tega je v pesmi Tunizija, ležernem jamerskem prepihu, ki se kaj kmalu preobrazi v kompaktno gruvaško zbrkljanko.

Zlati stojan, lajf in Celje je odlično zajetje živega nastopa goriškega kvarteta, izdano kot debi. Prav nobene potrebe in želje ne vzbudi po studijsko posnetem albumu; kvečjemu le bojazen pred preveliko mero poliranja in rafiniranja. Ubrano in muhasto muziciranje, ki jasno opozarja tudi na znane krajevnopoštne koordinate 5290.