XL Recordings, 2016

Sledim barvitim, psihedeličnim plakatom, ki prikazujejo bradatega tipa med sonci in palmami. Privedejo me v temačen plesni klub, zabava se imenuje 99,9%, muziko pa vrti tip s plakata, Kaytranada, osrednji predstavnik trenutno precej žive montrealske elektronske scene.

Kaytranada si je ime ustvaril s kupom odmevnih remiksov in z zgodnjimi EP-ji, ki jih odlikuje všečno združevanje plesne dostopnosti in inovativnih hip-hop beatov. Njegovo glasbo pogosto oplemenitijo še gostujoči raperji in pevci, a jih načeloma niti ne potrebuje. Njegov širok domet nakaže že uvodni Track Uno, v katerem nas s pomočjo nu-disco efektov, bolj značilnih za skandinavsko sceno, iz chill-wavea pripelje v deep-house. Tempo nato povsem zamenja hip-hop beat Bus Ride, ki potrdi, da so vsaj delno na mestu primerjave z Madlibom in J-Dillo, medtem ko komad Together do prave mere asociira na muziko dua Disclosure. Slednje je v prvi vrsti posledica plesne, house usmeritve komada, a niti ne gre le za zvok, saj Kaytranadi z vokali na pomoč priskoči Aluna Francis, ki je gostovala tudi na enem izmed hitov bratov Lawrence. Together z gostovanjem Alune in mladega raperja Goldlinka prinese morda najbolj instantno všečen trenutek zabave, prefinjena produkcija in inovativen aranžma pa komad še vedno spretno držita onkraj pop prozornosti.

Naslednji se Kaytranadi pridruži vse glasnejši raper Vic Mensa, ki dostavi dostojno kitico, vendar pa ga agresivnejši beat in intenzivnejša elektro linija še pred koncem njegovega komada Drive Me Crazy skoraj pošljeta v pozabo. Hkrati je ta pesem morda še najbolj v stiku z zvokom Kaytranadovih starejših izdaj, zvokom njegovega samoiskanja, ko se je imenoval še Kaytradamus in so bili njegovi beati pod vplivi duba in trapa še malce osnovnejši. Tekom večera postane jasno, da se Kay v resnici še vedno išče, a to samoiskanje zdaj z elegantnim preskakovanjem med elektronskimi žanri znotraj samih pesmi in s spajanjem težko združljivih elementov obrača sebi v prid.

S tem spretno manifestira svojo prilagodljivost, katere dober primer je tudi sodelovanje s kanadskimi kolegi Badbadnotgood. Ti s svojimi jazz-hip-hop bobni in groovy basom na komadu Weight Off Kaytranado prvič potisnejo malce bolj v ozadje, slednji pa ob tem svoje linije nalaga počasneje in vmes beate že povsem opusti.

V minutah, ki sledijo, si v iskanju streznitve za trenutek oddahnem, a čeprav z odra raper Phonte ponavlja speven refren ''I had one to many'', najboljše šele sledi. V komadu Glowed Up Kaytranadove najboljše beate oplemeniti eden izmed relevantnejših raperjev tega trenutka Anderson Paak. Njegovi stihi so idealno dopolnilo eksperimentalni produkciji Kaytranade, ki sicer besedilom v svojih kompozicijah ne posveča toliko pozornosti in vokale nasploh uporablja kot zgolj še en inštrument. Njegov zaščitni znak so tudi nepričakovani, nenadni preskoki beatov, kakršen se zgodi tudi v Glowed Up, ko le glas Andersona Paaka daje vedeti, da gre še vedno za isti komad. Ob vsem tem po funk-electronici Breakdance Lesson N.1, ki skozi repeticijo od nekje vleče vse več smisla, niti skandiranje ''Kay-tra-na-da'' ne izpade preveč cinično.

Po naslednjih nekaj preprostejših deep-house minutah spet pomislim, da se stvari začenjajo ponavljati, a Kaytranada vse do konca preseneča. Lite Spots, remiks nekega brazilskega komada iz sedemdesetih, z zelo posrečeno kombinacijo plesnega in eksperimentalnega predstavlja pozni vrhunec, precej všečnih elementov pa skriva tudi sam finiš večera. Omembe vreden je predvsem kompleksnejši afrobeat v ''Leave me alone'', ki mimogrede spomni, da je bil Kaytranada rojen na Haitiju in zna tudi svoje poreklo spretno uglasbiti.

S tem se že ponuja pravi trenutek za zaključek, a ko začne s hitrostjo mojega pospešenega srca biti beat komada Bullets, še enkrat na široko odprem oči. Vokale tokrat doda Little Dragon, ki ustvarja podobno lepo melanholijo, kot jo je ustvarila že z gostovanjem na eni izmed pesmi Gorillaz. Kaytranada z njo spet razteguje in preizkuša pravila pop aranžmajev, proti koncu pa dokončno prevlada elektronika in klub zaziblje še v zadnje plesne sekunde.

Šele ko se na plesišču že prižigajo luči, se zavem, da sploh nisem v klubu, ampak že cel večer doma poslušam Kaytranadov debitantski album. Čeprav je za odtenek predolg in je kakšen komad le permutacija že slišanega, je 99,9% namreč tiste vrste album, ki skozi eklektičen miks sončnih sintov in senčnih beatov spretno ustvarja iluzijo drugih časov in drugih krajev. In naslednje jutro, ko zvoki prejšnjega večera še vedno odmevajo po mojih utrujenih možganih, postane jasno, da se je zgodila ena izmed zabav leta in da bo ta ton dajala še celem poletju. Stoodstotno.