Adult Baby Records, 2019

Pred nami je tokrat še en album, ki se mu lani na valovih Radia Študent nismo posvetili. Januar je torej kot nalašč za poslušanje spregledanih izdaj preteklega leta. Zato bo v današnji Tolpi bumov svoj prostor našel zanimiv, zasanjan lanski projekt japonske pevke in instrumentalistke Kazu Makino, ki jo sicer najbolje poznamo iz zasedbe Blonde Redhead.

Blonde Redhead je bend, ki je nastal leta 1993 v New Yorku. Skupina si je ime nadela po komadu kultnega ansambla DNA, ki je bil v sedemdesetih pomemben člen newyorškega no wava. Glasen protirockovski sentiment, značilen za no wave, je seveda vplival tudi na gibanje nojz rocka. V devetdesetih se je nato v New Yorku zgodila neke vrste nojzerska revolucija z ogromno količino kvalitetne nove glasbe v tem miljeju. Zasedbo Blonde Redhead lahko vštejemo v del takratnega dogajanja, njihovi prvi albumi so bili, denimo, pogosto deležni primerjav s Sonic Youth. Zasedbo Blonde Redhead torej sestavljajo Kazu Makino in dvojčka Pace. Spoznali so se v New Yorku, kjer je na Japonskem rojena Kazu študirala. Kmalu so ustanovili bend, najprej igrali predvsem nojz rock, nato pa so izoblikovali svoj lasten stil, ki bi ga najlažje opisali kot neke vrste alternativni dream pop. 

Album Adult Baby je solo prvenec Kazu Makino. Nastal je v idili italijanskega otoka Elba. Tja se je pevka preselila zaradi zdravstvenih težav z dihali. V samoti je na otoku svoj čas posvetila igranju na analogni sintetizator Minimoog in ukvarjanju z računalniško digitalno obdelavo glasbe. S časom je ob takšnem delu vzniknila ideja za album, za katerega je Kazu kasneje vpoklicala tudi nekaj eminentnih gostov, med drugim japonskega virtuoza Ryuichija Sakamota in Grega Saunierja, bobnarja in prvohodca zasedbe Deerhoof.

Plato Adult Baby uvede sanjav štikeljc Salty, nekakšen skoraj chillwave, značilni akordi in način muziciranja namreč spomnijo na projekte Toro y Moi ali Washed Out. Nostalgičen, zasanjan izraz tu ustvarjajo sintetizirani zvoki in čudaški vokali Kazu Makino. Okoli petminutni skladbi je Kazu namenila tudi čudovit videospot. Naslednja skladba Come Behind Me, So Good deluje bolj veličastno in ravno v takšnih delih albuma je Sakamotova prisotnost najbolj izrazita. Orkestralnost in patetika nas spomnita na Morriconeja ali Sergea Gainsbourga. Na plošči je tudi sicer veliko orkestralnih elementov, ki zvok Mooga zanimivo značajno umestijo in ustvarijo učinkovit dramski lok. Skladbo Meo odpre ambientalna sint linija, kateri se kasneje pridružijo simfonični inštrumenti,  skladba pa tik pred koncem doseže svoj vrhunec. Podobno je zastavljen tudi štikeljc Name and Age, katerega uvod lepo spomni na ambientalna dela Briana Ena. S komadom Unsure in Waves se v občutju vrnemo nazaj na začetek albuma, naslednji, Undo, pa prikliče spomine na Barragan - zadnjo ploščo Blonde Redhead. Album se zaključi s skladbo Coyote, ki vključuje jazzovsko obarvano bobnanje Grega Saunierja.

Na svojem prvencu je Kazu Makino uporabila veliko glasbenih domislic, značilnih tudi za zasedbo Blonde Redhead. Za razliko od temačnega razpoloženja New Yorka je solo plošča Kazu Makino še bolj sanjava, v slabi uri nas popelje v izrazito svojstven glasbeni milje, obarvan z elektronsko, jazzovsko in tudi popevkarsko godbo. V vlogi solo izvajalke je Kazu suverena in uigrana, njen novi projekt pa je morda celo še za odtenek bolje zastavljen kot njeno preteklo delo z bendom. Pet let je minilo od zadnjega albuma Blonde Redhead in zanimivo bo videti, kakšno pot bo Kazu ubrala v prihodnosti. Tukajšnji recenzent torej upa na nadaljevanje samostojne poti, prvenec, kot je Adult Baby, je namreč vsekakor premik v pravo smer ...