Leaf, 2020

Prvenec britanske pevke in igralke Keeley Forsyth je intenzivna izpoved, vpisana v relacijo med glasom in telesom. Vpis, ki izhaja iz ruševin, razbitin in se poraja med preteklostjo in sedanjostjo, med zlomom in ponovno vzpostavitvijo osebnosti v nedokončanem procesu, ki nenehno spodkopava samega sebe. Travmatične izkušnje in osebno-družbeni psihološki pretresi skozi vrzeli, tike, nenadne gibe, preko neizgovorljivega, nemega in glasnega vstopajo v svet in se hkrati vrisujejo v telo oziroma glas. Plošča Debris je ta glas, to telo, ki je moralo spregovoriti, zaplesati in zapeti in s tem utelesiti nekaj skrajno osebnega, bolečega in osvobajajočega ter to vrteti in zapisati v osmih pesmih, v okleščenih malih razbrazdanih zvenskih krajinah širokih emotivnih poljan.

Debris je plod osebnega zloma, hudega depresivnega stanja uspešne igralke in obenem matere samohranilke, ki ji je za nekaj časa omrtvičil jezik. Ta vstop v osamo, v nefunkcionalnost, v polje tišine je pripeljal do pesmi, do izrekanja, do melodij, ki so se intuitivno zarisovale, zvenele in surovo zapisale v računalnik prek internega mikrofona. To so pesmi, ustvarjene iz nuje, iz lastnega terapevtskega prostora, skrajno osebne, ustvarjene v zavetju doma, a hkrati povnanjene, pete z glasovi pevke in ne osebe. Pevke, ki prostor osebnega tke v prostor javnega, ki nas lahko nagovori. Debris je torej nagovor, odprtje tega zaprtega prostora, a obenem tudi že odmik, distanca. Ne gre za kliše trpeče, travmatizirane umetniške duše, brez opisane izkušnje teh pesmi preprosto ne bi bilo. Zato v sebi ohranjajo vso silovitost neposrednosti, njihov nagovor je težak, trpek in bridek. Spušča nas blizu, boleče blizu. Glas je zavezan s pesmijo, v njem in v pesmih ni izvorno nič umetelega, preveč skladnega ali šablonskega.

Vsa izpovednost je že v glasu samem, v zvenečem vibratu, ki se sprehaja po senčnih globočinah nižin in eteričnih višinah, vešče, a ne narejeno, v zvenu in melodijah, ki se vijejo v izpovedanem. Glasba je prišla kasneje. Izvorno sta jo spremljala zgolj preprosto dromljanje harmonike ali harmonija in gib. Potem je Forsyth poslala svoje surove posnetke pianistu, improvizatorju, jazzistu in aranžerju Matthewu Bournu. Ta jih je nato ob boku producenta Sama Hobbsa in strunarja Marka Creswella oddel v prostoren, okleščen, večkrat hrapav zven kitare, basa, efektov, klavirja, harmonija, klaviatur, bobnov, tolkal, godal in elektronike, ki predvsem podpirajo glas in emotivno atmosfero golih pesmi. Bolj kot na melodijo se vežejo na zven, na podtalna, zamegljena dromljanja, v svoji propustnosti pa odpirajo polje dihu, malim tikom v glasu, ki ga prepuščajo v ospredje. V svoji pomenskosti nas glas pelje v psihološko notranjost, prek svojstvene povnanjenosti, v kateri kreira občutja, podobe, kraje, se vtira v podobe iz narave in okolja. 

Dom polzi, ulice so polne ruševin, angeli se posmehujejo in obračajo hrbet, vse drsi v osamo in pozabo, v statičen, osamljen prostor, kjer ni oprijemališč, kjer življenje obstaja, a odteka mimo. Ti pa si v lastni tišini, v lastnem obupu, nemo zakopan v telesu, v lastni osebnosti, ki se je ravno razdrobila. Zatekanje v poetičnost podob in verzov je logično, glede na to, da se v osmih pesmih upesnjuje neizgovorljivo. »Is this what madness feels like?« pravi izdihajoč glas v pesmi Lost, ki se nato postopoma prelije v miniaturno himničnost, medtem ko nas pelje v samo osrčje občutja norosti. Norosti ne kot frenetičnega, temveč statičnega, brezmejnega, nemirnega prostora: »The smooth space after all boundaries have been dissolved / Where there is wind, high wind / But no tall trees for it to grapple with / No buckets for it to shove around the yard.«

Atmosferičnost, intenzivno podajanje občutij je v jedru pričujoče glasbe. V temančnejših odtenkih odzveneva v naslovni Debris, v Butterfly in v Large Oak, ki jih vse podčrtuje tihoben drone. Preproste, ponavljajoče se kitarske melodije v izrazitejši maniri sodobnega folka z občasnimi mehkimi vnosi romantičnih godal, podčrtujejo skladbi It’s Raining in svojstveno mehko uspavanko Look To Yourself, v kateri Forsyth poje »Look at yourself and you will see everything there is to see…«. Pogled nase, ki ga Keeley Forsyth izvaja skozi zamaknjenost, prepletenost plesa, giba in glasu, svojstvene teatralnosti, ki ni dramatična, temveč nujna za njeno izpovednost. Tu ne gre za dodatno ekspresijo, koreografijo, temveč za nujno tvorjenje zamaknjenega prostora, ki hkrati vzpostavi distanco od bolečih vsebin, ki neposredno in z vso intenzivnostjo resonirajo iz teh malih osmih pesmi. Odmik se zgodi le v zadnji pesmi Start Again, izraziteje elektronski skladbi, podprti z odmevom, pulzom, vznesenimi sintetičnimi melodijami in efektiranim vokalom. Nov začetek, ki ni nikoli zares nov, temveč se nenehno vrši v sferi, ki jo Forysth imenuje preprosto človeškost, v drseči sferi travmatičnega in negotovega, ki brbota pod lastnim egom. Morda je to tista usedlina, ki zveni skozi celotno ploščo in ki pričujoči glasbi daje enega močnejših čustvenih nagovorov v zadnjih letih.