Kelly Lee Owens: Inner Song

Kelly Lee Owens: Inner Song

Recenzija izdelka
9. 10. 2020 - 19.00

Smalltown Supersound, 2020

 

Sodeč zgolj po naslovu Inner Song, ki asociira na nekaj avtentičnega, nekaj skrbno zakopanega v naših globinah, bi lahko drugi album valižanske techno producentke in vokalistke Kelly Lee Owens hitro zmotno uvrstili v tradicijo britanskega folka ob bok ikon, kot sta Shirley Collins in Mary Hopkin. Že sama definicija besede song oziroma pesem zahteva nekega avtorja – če ne drugega, vsaj ljudsko izročilo. Prav zato se v anglosaksonski terminologiji od čikaškega housa dalje za funkcionalno elektronsko glasbo raje uporablja izraz track, ki ga pri nas prevajamo kot komad, četudi ta razlika v slovenščini ni tako očitna. Komad implicira neko funkcionalnost, ki je omejena na klubsko rabo. Ponavadi nima obsežnejših vokalnih vložkov, le kak preprost hook, refren ali zazankan vokalni vzorec. V DJ setu je komad le člen dolge verige komadov, ki so sami posebej brez večjega pomena. So kot lego kocke, iz katerih gradimo nekaj večjega. Funkcionalni komadi skratka ne posegajo v polje “umetniškega”. 

Na drugi strani je pesem, vsaj na papirju, samozadostna zaokrožena celota s pripadajočim besedilom, ki ji radi pripisujemo neko umetniško oziroma literarno vrednost. Kantavtorji torej pišejo pesmi, elektronski producenti delajo komade. Kaj pa se zgodi, ko koncept kantavtorstva posvojijo sodobni producenti klubske glasbe? Pravzaprav nič presenetljivega, saj smo trendu, ki smo ga v minulem letu za potrebe tukajšnjih recenzij opisali kot trend producenta kantavtorja, priča že nekaj let. Najbolj tipičen aktualni primer je verjetno muzika Nicolasa Jaara, med starejšimi ustvarjalci pa albumi Arthurja Russella. Seveda gre tu zgolj za ohlapno terminološko rabo, ki nam pomaga potegniti ločnico med klasičnim producentom funkcionalne plesne glasbe in nekom, ki klubske glasbene forme prikroji skozi prizmo lastnega (kant)avtorstva.

Inner Song je tako samo eden medijsko bolj izpostavljenih primerov tega kreativnega pristopa, ki ga najdemo pri producentkah, kot so Jessy Lanza, Laurel Halo in Yaeji. S techno in trance koračnicami, kot so Melt!, Jeanette in Night, Owens izpolnjuje parametre funkcionalne plesne muzike in s tem zahteve potrošnikov klubskega oziroma festivalskega življenjskega sloga. So pa omenjeni komadi bolj kot ne anomalije na sicer precej avtorsko koncipiranem albumu, ki že z naslovom implicira neko manifestacijo notranje pesmi, amalgama raznoraznih vplivov. Kritiki hvalijo prav njeno zmožnost poenotenja razlikujočih se estetik, ne da bi album izpadel kot mikstejp. Owens nas precej uspešno vodi skozi različne sloge in ambiente. Po uvodni sintovski adaptaciji Radiohead mojstrovine Weird Fishes / Arpeggi, ki zastavi ton albuma, večinoma prevladujejo primerki posodobljene meditativne downtempo oziroma chillwave elektronike z občasnimi prebliski houserske melanholije. Inner Song občutno definira tudi eterični seksapil škotskih dream pop pionirjev Cocteau Twins, nenazadnje pa tudi nadrealistični zven godbe Angela Badalamentija iz serije Twin Peaks. Angelska barva glasbeničinega glasu na trenutke v spomin prikliče podobo krhke Julee Cruise v rdeči obleki na odru kluba The Roadhouse. Tako si res ni težko predstavljati podobnega performansa Kelly Lee Owens v kontekstu berlinskega Berghaina, v kolikor bo ta nekoč spet odprl vrata kot klub in ne več le kot umetniška galerija.

Kot res enkraten kos muzike, ki estetsko presega vse njene doslejšnje izdaje, pa izpostavimo še počasi izgorevajoči 7-minutni biser za samotne plesalce z naslovom Corner of My Sky, pod katerega se je kot soavtor podpisal njen rojak, legendarni velvetundergroundovec in superproducent John Cale. Pesem gravitira okoli repetitivnega obrednega ritma à la Jon Hassell, dromljajočih basovskih in sintovskih linij, kontemplativne violinske melodije in enigmatičnega Caleovega glasu. V instrumentalni verziji bi Corner of My Sky lahko izpadla kot kak pozabljen B-side iz kataloga Louja Reeda in ekipe. Če ob tem upoštevamo še izvrstni videospot z britanskim igralcem Michaelom Sheenom v glavni in toasterjem v stranski vlogi, gre tu nedvomno za enega bolj prijetno hipnotičnih pop singlov letošnjega leta.

Inner Song tako nudi odgovor na vprašanje, kako naj bi zvenela notranja pesem sodobne (kant)avtorice, ki je tradicionalno akustično kitaro nadomestila z neskončnimi možnostmi producentskega studia, folkovsko izrazje pa s prefinjenim prepletom techno, dream pop in downtempo obrazcev. Kot tak pa bo bržkone všeč tako fenom H&M-ovih nakupovalnih plejlist kot tudi zagrizenim techno puristom!

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.