Kelly Moran: Ultraviolet

Warp Records, 2018

Ko britanska neodvisna velikanka Warp Records pod svoje okrilje povabi kakšnega novega ustvarjalca, to vedno botruje precejšnji pozornosti. Založba, ki je v devetdesetih narekovala smernice tistega radovednejšega pola elektronske glasbe, je bila vse do zgodnjih dvatisočih namreč osredotočena predvsem na svoje glavne varovance: Aphex Twina, Autechre, Squarepusherja, Boards of Canada in še nekatere. Potem pa je bilo zaradi razmaha piratstva in potrebe po novem, mlajšem občinstvu jasno, da se bo morala izrazno odpreti in najti kakšno novo priložnost. Prvi poizkusi, ko so gosi, ki bi nesle zlata jajca, iskali med takrat priljubljenimi indie rockerji, so naleteli na precej kritik. Pojavil se je strah, da Warp ne bo več zagotovilo za napredno, svojeglavo glasbo, kar je pripeljalo do tega, da je založba v zadnjih letih spet našla fokus. Med zadnjimi Warpovimi novinci sta se tako znašla grime/hip hop oziroma R&B moderneža Kelela in Gaika, elektronska (plesna) specialista Lorenzo Senni in DJ Nigga Fox ter posebneža Yves Tumor in Oneohtrix Point Never oziroma Daniel Lopatin. Slednji je zdaj nekaj sintovskih linij odigral tudi na novi plošči newyorške skladateljice in multiinstrumentalistke Kelly Moran, najnovejše članice Warpove družine. Sodeč po prvih odzivih poznavalcev in fenov sta tako založba kot glasbenica storili pravo potezo.

Warpova odločitev, da založijo njeno šesto dolgometražno ploščo Kelly Moran Ultraviolet, ni padla z neba. Moran se je letos namreč pridružila Lopatinovi koncertni zasedbi, v katero jo je ta povabil, potem ko ga je navdušila njena lanska plošča Bloodroot, s katero je lani z velikimi koraki stopila na glasbeno prizorišče. Plošča je bila namreč deležna velike pozornosti številnih medijev, med drugim tudi New York Timesa, pri katerem so jo umestili v izbor najboljših lanskih del v polju sodobne klasične glasbe. Čeprav je Moran šele s to ploščo naletela na širšo pozornost, pa je za sabo takrat že imela bogato kariero. Klavir se je začela učiti pri šestih letih, do desetega je igrala že štiri inštrumente, na Univerzi v Michiganu je diplomirala iz klavirja, kompozicije in zvočnega inženiringa, nato pa magistrski študij nadaljevala na Univerzi v Kaliforniji. Tam je začela sodelovati s sodobnimi plesnimi koreografi, potem se je kot basistka, klaviaturistka in pianistka preizkušala v raznožanrskih avantovskih zasedbah, kot skladateljica pa je med drugim sodelovala tudi z dolgoletno sodelavko Johna Cagea, singapursko-ameriško glasbenico Margaret Leng Tan. No, v enem novejših intervjujev je povedala, da se v svetu sodobne klasične glasbe nikoli ni počutila najbolj udobno. Verjetno tudi zaradi izkušenj med študijem, med katerim menda ni naletela na veliko profesorjev, ki bi imeli posluh za glasbenike, ki so jih bolj kot akademska pravila zanimale radovednejše sodobne muzike. To svojo svobodomiselnost pa je zdaj izvrstno realizirala prav s ploščo Ultraviolet.

Z njo je lani poleti, ko je ploščo začela snemati, svoj dotedanji ustvarjalni proces postavila na glavo. Glasbo za svoje prejšnje plošče je namreč skladala premišljeno, v akademski maniri, z beležko, v katero si je ob igri na klavir sproti izpisovala ideje in jih spreminjala ter nadgrajevala, dokler skladbe niso dobile ustrezne podobe. Material za ploščo Ultraviolet je nastal mnogo bolj spontano, iz večurnih posnetkov njenih improvizacij na prepariranem klavirju, ki jih je nato studijsko nadgradila v sedem elektroakustičnih kompozicij. Za tri od njih je svoje prepoznavne sintovske linje prispeval Lopatin, zato podobnost med izrazoma obeh ni presenetljiva, čeprav je Moran približno devetdeset odstotkov plošče posnela sama. Verjetno je podobnosti vsaj deloma botroval že meditativen značaj skladb Moran, ki močno spominja na Lopatinovo sodobno newagerstvo. Toda Moran jedro vseh sedmih skladb vendarle postavi na temelju svojih dolgoletnih izkušenj s klavirjem. Te bodo po eni strani gotovo nagovorile poznavalce sodobne klasične glasbe, hkrati pa zaradi svoje odprtosti in igrivosti verjetno tudi tiste Warpove privržence, ki si že vse od izida plošče Drukqs Aphex Twina želijo slišati obsežnejšo zbirko njegovih del na prepariranem klavirju. No, ti so s ploščo Ultraviolet zaradi subtilnih elektronskih tekstur za nameček dobili še nekakšen Selected Ambient Works 3, so pa to zelo pavšalne opazke. Moran se na svoji novi plošči namreč predstavi v suvereni podobi z lastnim, izdelanim izrazom, primerjave pa so pač le še potrditev več, da je bila njena naveza z Warpom vsekakor prava odločitev. Skladbam s plošče bi lahko očitali le nekoliko preveč poenoteno podobo, ki ob površnem poslušanju lahko postane naporna. Je pa hkrati res, da jo je Moran opisala kot nekakšno popotovanje v transu in kot taka že sama po sebi pač terja repeticijo. V primeru plošče Ultraviolet s široko paleto zvočnih odtenkov.