Kemialliset Ystävät: Alas Rattoisaa Virtaa

Dekorder, 2014

Kemialliset Ystävät so bend, za katerega težko rečemo, da ga ni treba posebej predstavljati. Finski kemični prijatelj, kar je direkten prevod imena, je brejnčajld v Tampereju živečega vsestranskega umetnika Jana Anderzéna. Čeprav z bendom ni na naši zemlji nikdar potlačil prahu ob poti, ga je bilo mogoče brez skupine videti pred nekaj leti, natančneje v letu 2011, na festivalu EarZoom, kjer je skupaj z Aino Korvensyrjo predstavljal svoj vizualni umetniški projekt.

Težko izgovorljiv naslov albuma Alas Rattoisaa Virtaa z intrigantnim pomenom, ki bi ga prosto prevedli s sintagmo »Navzdol po veselem toku«, je nastal po štiriletnem dolgometražnem zatišju po plati Ullakkopalo, za katero se je nebroju tako blogerskih kot revijalnih sledilcev finske eksperimentalne godbe zapisalo, da predstavlja vrhunec (!), nemara celo kulminacijo vsega dobrega iz preteklih izdaj Kemialliset Ystävät. Preobrat od prejšnjega albuma, torej sedaj tretjega od zadaj, iz leta 2007 je bil predvsem v večji uporabi elektronskih vnosov v nekaj, kar bi lahko imenovali folkovsko-psihedelični substrat, pa naj so bili to osembitni sintiči, procesirani trakovi ali ostale neprepoznavne stvaritve digitalnih orodij. Če je bilo prej jasno zaznavati vplive psihedelije šestdesetih, na čelu s švedskimi Pärson Sound in vsemi njihovimi ambientalnimi odvodi, nato tudi tistimi s preloma tisočletja na čelu z Ashtray Navigators in kasnejšo založbo Phila Todda Memoirs of an Aesthete s svojimi dromljajočnimi in nojzerskimi obdelavami tradicionalnih psy frazemov, je tovrstna plast glasbe v celotni zvočni sliki danes predstavljenega projekta pridobila vlogo varnostnika v temi, strica iz ozadja, nečesa torej, kar se je skrilo v ozadje, vendar se njegov vpliv - kot v primeru črne luknje - še kako čuti.   

Plata izpred štirih let, torej tista druga od sedaj nazaj, z že imenovanim naslovom Ullakkopalo, je tako, če na hitro skiciramo, pomenila srednješolski levji skok v drugačno fazo, čeprav je treba razumeti, da tudi prejšnje izdaje – kolikor jih avtor te Tolpe bumov pozna - niso predstavljale sredinske špure v nekem folkovskem izrazu, temveč so v svoji venomer eksperimentalni podstati že tedaj pretendirale k elektroakustičnemu zvoku, obenem pa se je specificirala tudi Anderzénova poetika, ki se je začela osredotočati na vse manjše delčke strukture, razpletati in znova zapletati določene motive, jih podvajati in uničevati. Nemara je zato tudi prevod tedanjega albuma, torej Ullakkopalo, smiseln. Pomeni namreč podstrešni požar. 

Letošnja plata Alas Rattoisaa Virtaa tovrstni poetiki načeloma sledi, vendar jo na svojevrsten način nadgradi. Glasbeni kritiki, o katerih smo že govorili, so bili tokrat ostrejši. Na eni strani so plato spljuvali kot brezupno gmoto zvokov in nakopičenih melodij, na drugi strani pa so jo ravno zaradi prešernosti in aleatorične naključnosti kovali v nebo. Tovrstne estetske sodbe prepuščamo poslušalstvu, kajpak, sami pa bomo poskusili vstopiti v muziko drugače in zarisati par smernic, ki jim na desetih komadih in enem remiksu lahko na najnovejši plati sledimo.

Če ste torej do sedaj že zaznali približno smer ustvarjanja Jana Anderzéna, vse njegove razmrcvarjene vokalne semple, gruvajoče glitche in očitno plunderfonirane daljše pasaže komadov, zakrite s plastmi in plastmi ostalega gradiva, najsi bo to ustvarjeno s pomočjo analogne ali digitalne mašinerije, je v nekaterih delih mogoče zaznati tudi indirektne vplive ali vsaj analogije z godbami hiphopa, ki se kažejo v krojenju ritma komada Vettä Yarahille, podkrepljenega z obilico šumečega pocenskega zvoka starih Casio klaviatur, na drugi pa z vplivi hipnagogičnega popa ali novejšega vaporwava, razkritega v kratkih pasusih catchy melodij, ki so nam neverjetno znane, vendar jih ne moremo nikamor umestiti, znotraj katerih se počutimo domače, vendar obenem ne vemo, če se jim lahko sploh kakorkoli približamo. Čeprav v popolnoma različnih estetskih uresničitvah, pa vendar, bi lahko videli vzporednosti danes predstavljenega projekta s projekti Jamesa Ferrara, kar pa ni zgolj ugotovitev rezidenčnega recenzenta, temveč prihaja tudi iz drugih virov. Tako se zdi, da je mogoče iskati podobnosti tako v glasbenih izrazih iz sredine prejšnjega desetletja, v katerih je Ferraro v dolgih in zamazanih šumih iskal hipnagogični prostor predspanjskosti, kot tudi novejših izdajah, ki so s svojo estetiko še bolj jasno pokazale na lastno ideološko podstat, na podstat konceptualnega vračanja v preteklost z nekim povsem določenim namenom.

Vse to bi lahko povezali tudi z Anderzénom, vodjo vedno drugače sestavljenega kolektiva Kemialliset Ystävät, katerega delo je poleg drugih vej umetnosti, tako vizualne kot grafične, zakoreninjeno v DIY kulturah in skupinski kreativnosti. Nemara pa lahko končamo ta kratek ekskurz v finsko eksperimentalno godbo z zlajnano frazo, da ustvarjalci sledijo določenim družbenim spremembam, pa čeprav ne verjamemo popolnoma v ideje historičnega materializma o bazi in nadstavbi, kjer je zgornji del zgolj odsev spodnjega, obenem pa ne moremo niti zadovoljivo odgovoriti na vprašanje, ki ga tovrstna izvajanja postavljajo.

*** https://soundcloud.com/dekorder/kemialliset-ystavat-naderbux ***