Double Denim Records, 2016

Za skupino Kero Kero Bonito že lep čas vemo tisti, ki smo se preko Soundclouda, Bandcampa ali YouTuba po prstih sprehajali po pajčolanu povezav med “spalničnimi” producenti, podcasti ter blogerji, tvorci mnenj in ustvarjalci tipiziranih vizualnih sporočil ter tako prisostvovali nastanku in prvemu boomu glasbenega metažanra, ki je tako obsežen, da nima niti enotnega imena, razen morda imena tehnologije, ki določa njegove značilne forme – in to je seveda “internet”. Že navsezgodaj se je na primer med predlogi na 'Tubi pojavljal zgodnji spot skupine skupine Kero Kero Bonito za komad Homework. V njem je bilo moč videti tudi pevko - Sarah Bonito, aka Sarah Midori Perry, ki je s svojimi rap verzi poskrbela za kar nekaj izredno prijetnih “WTF?!?!” momentov ob gostovanjih na vaporwave in net pop izdajah izvajalcev, kot so マクロスMACROSS 82-99, Cool Japan in Spazzkid. Nenazadnje je del zasedbe še Gus Lobban oziroma Kane West, človek z IMHO najboljšim umetniškim imenom ever in eden od ustanoviteljev nahajpanega angleškega kolektiva PC Music.

Naj gre za interžanrske dosežke članov, za jasen vpliv novejšega J-popa, sploh takšnega, kakršnega zadnje čase ustvarja vsepovsod odmevni producent Yasutaka Nakata, za radodarno uporabo oziroma že kar zlorabo kawaii in twee potez ter referenc na japonske video igre, za performativnost, ki neizogibno obda sleherno noto, doslej izdano pod imenom Kero Kero Bonito, ali nenazadnje za neko težko določljivo distanco do načetih vsebin, ki jo gre najbolje opisati kot “post-ironično”, gre pri zvoku in podobi Kero Kero Bonito počasi res že za nekaj tipičnega, v kolikor to tipičnost razumemo kot dokaz o prisostvovanju skupine v bržkone najbolj inovativnem gibanju znotraj popularne glasbe v tem desetletju. In v kolikor smo že padli tako globoko v to kompleksno, čudaško glasbeno govorico, da bi si upali uporabljati besedo “tipično” v zvezi z njo.

Albumski prvenec skupine, Bonito Generation, tako ne predstavlja presežka ali točke spremembe velike naracije, ki skupino nosi s seboj, temveč čvrsto potrditev te naracije v registru, v katerem naj bi bil poudarek na strogo glasbenem, songwriterskem momentu. Zato je tudi izjava, da gre za enega boljših albumov tega leta, zgolj potrditev razmerij moči na širšem področju popularne glasbe …