Nuclear Blast, 2024

Kdor pozna ekstremnejše glasbene zvrsti, kot so metal, hardcore ali punk, ve, kdo je Kerry Ray King. To je ustanovni član kultnega benda Slayer, s katerim je nastopal po svetu, ustvarjal glasbo, pisal besedila in snemal albume vse do zaključka njihove kariere leta 2019. Že pred zaključkom je možakar dal vedeti, da se s tovrstno penzijo ne strinja, po zaključku delovanja Slayerjev pa je velikokrat dal vedeti tudi, da se bo vrnil. Nato je nastopila pandemija, toda po vrnitvi sveta v novo normalnost je tudi King postajal vse glasnejši, dokler ni lani odjeknila novica, da bo v njegovem, takrat še neimenovanem bendu, igral zadnji bobnar zasedbe Slayer, Paul Bostaph. Če to situacijo zgostimo – lani je po medijih uradno završalo, da se bo bend imenoval preprosto Kerry King, da ga bosta sestavljala King in Bostaph, preostali trije člani pa bodo basist Kyle Sanders, kitarist Phil Demmel in vokalist Mark Osegueda. V svet so nato izvrgli singel Idle Hands, s katerim so napovedali prvenec From Hell I Rise.

Takoj je bilo jasno, da je pred nami material, ki bi verjetno bil nova plošča Slayerjev, ako bi ti obstali. To je, seveda, logično. King je štirideset let s kitaristom Jeffom Hannemanom pisal zdaj ikonične rife in solaže tega benda, zato bi težko pričakovali, da bo pa kar naenkrat vse drugače. Temna senca zapuščine Slayer pač seže daleč.

Torej, 46 minut materiala, ki tvori Kingov prvenec, se giblje v vodah predvsem thrash metala, ki močno črpa iz zapuščine Slayerjev, se pa mestoma usmeri tudi v punk ali hardcore, zelo malo pa tudi v bolj klasičen heavy metal. Skladbe so večinoma hitre in udarne, vsekakor pa, vsaj v podrobnostih, dinamične. Primerjavam s Kingovim ikoničnim bendom se ne moremo izogniti, pri čemer že uvod v ploščo, komad Diablo, ne pomaga, deluje namreč kot poklon legendarni plošči Hell Awaits. Takoj zatem krepko udari skladba Where I Reign, ki bi bila zlahka uvrščena na zadnjo ploščo Repentless, pri čemer k tej referenci ne napeljujejo zgolj Kingovi in Demmelovi kitarski prijemi, temveč tudi bobni Paula Bostapha, ki močno spominja na to, kar je počel s Slayer na zadnji plošči oziroma v devetdesetih letih. Predvsem pa k tej misli vodi vokal Marka Oseguede, ki v vseh pogledih spominja na Toma Arayo v njegovih najboljših letih. Sledijo, po mnenju pisca recenzije, trije najboljši komadi – Residue, Trophies of the Tyrant in Crucifixiation.

Ti trije komadi so premišljeno umeščeni na sredino plošče in so tudi najbolj razgibani. Je pa komad Trophies of the Tyrant tisti, ob katerem se zares dvignejo obrvi – na dober način. Spomnimo, da je King v Slayerjih vnesel vpliv klasičnega metala v stilu Iron Maiden in Judas Priest, Hanneman pa je močno črpal iz punka in hardcora. To je pomembna informacija, ker se tu prvič v nekaj desetletjih sliši, da King ni le Slayer, kot ga poznamo z zadnjih treh plošč, ki so jih izdali med letoma 2006 in 2015. In tu se pojavi dilema, ki jo pogrevajo poslušalci po svetu – ali bi King lahko presegel zapuščino Slayer?

Odgovor je, preprosto, da. Komad Trophies of the Tyrant je Slayer, a se hkrati giblje drzno stran od temne sence kalifornijskih legend. Res spominja na klasično metalsko zapuščino, zlasti s solažami obeh kitaristov in petjem Marka Oseguede, ki smo ga iz njegovega matičnega benda Death Angel vajeni, da poje predvsem zelo melodično, čeprav agresivno. Na prvencu Kerryja Kinga je, roko na srce, Osegueda klon Araye v vseh pogledih, čeprav tudi znotraj krikov možakar lahko izrazi tisoč in eno čustvo. Toda potencial, ki bi ga King lahko izkoristil, je slišen prav v tej skladbi. In potencial obeta. Takoj osmislimo tudi potencial Phila Demmela, kitarista, ki je svojo kariero gradil v bendih Vio-Lence in Machine Head ter ki je po izstopu iz teh zasedb nastopal še z Lamb of God, Testament in še s kom. Res bi bilo fino, če bi King možakarju dovolil, da izkoristi svoj magični dotik. Spomnimo se, kakšno spremembo je denimo prinesel zasedbi Machine Head, ko so leta 2005 izdali album Through the Ashes of the Empires. Tudi Paul Bostaph bi se kot bobnar lahko precej umaknil od svoje Slayer zapuščine – v svetu metala se je le uveljavil najprej kot član zasedbe Forbidden, v kateri smo slišali, da zmore izjemno veliko, svoje talente pa je nadgradil tudi v bendu Exodus.

Prihodnost zasedbe torej kaže velik potencial za razvoj tudi v druge metalske vode. Toda plošča From Hell I Rise je, kot smo že dejali, nekakšen podaljšek ustvarjanja benda Slayer. K temu pripomoreta tudi skladbi Toxic in Everything I Hate About You, ki predstavljata značilno kingovsko bentenje čez trenutni svet, s tem da je slednja po skladbi Dittohead, ki so jo Slayer izdali leta 1994, verjetno najkrajša Kingova pesem. Največji odklon od metala je hardcorovski komad Two Fists, ki jasno spominja na ameriški vzhodnoobalni hardcore, ki je odraščal sočasno s thrashem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, na legende newyorškega hardcora Agnostic Front pa precej spominja tudi komad Rage. Iskreno rečeno je naslovna skladba verjetno tista, zaradi katere se je večina recenzentov ob majskem izidu plate prepirala, ali gre za thrash ali groove metal album, k čemur pripomore za nekaj tonov znižana kitarska slika, v celoti pa tudi deluje zgolj kot nekakšen filler.

Glede na pedigre ustanovnega in preostalih članov smo pričakovali, da bo plošča zvenela podobno kot albumi legend Slayer, a se je v zraku pojavilo tudi upanje, da bo Kerry King ustvaril nekaj novega in nepričakovanega. Če postavimo to misel na stran, lahko rečemo, da je plošča From Hell I Rise dobra, zelo poslušljiva plošča in kaže potencial zasedbe.