KEZZ: SVETLA ME MILUJU

samozaložba, 2021

V tokratnem večernem terminu pod drobnogled jemljemo ploščo novopečene Ljubljančanke srbskih korenin, Tamare Ristić aka Kezz, z naslovom Svetla me miluju, ki je v samozaložbi izšla maja letos. Gre za glasbeno producentko, izvajalko in live looping umetnico, katere zvok zaznamuje hibridizacija trancei elektro popa z vokali balkanske folk tradicije. Obravnavani album je umetničin drugi studijski dolgometražec, ki ga je za razliko od prvega, na katerem je pri produkciji asistiral uveljavljeni beograjski elektro posebnež Marko Milošević aka MKDSL, tokrat v celoti sproducirala sama. Se pa na določenih skladbah tudi tokrat pojavijo zunanji sodelavci, na primer Vlada Bojić s kitaro, Mirko Topalović z interpretacijo verzov srbskega pesnika Braneta Petrovića in umetničina mama Desanka Ristić ー iz njene pesniške zbirke Žurim ti je Tamara črpala navdih za besedilo istoimenske skladbe.

Plošča Svetla me miluju sestoji iz razmeroma novih produkcij, vsebuje pa tudi nekaj predhodno objavljenih hitičev, kot sta Ima nade in Igram dok ne svane dan. Žanrsko je precej široka, saj se sprehaja med prvinami trancea, etno folka in popa. Skladbe agilno poplesujejo med različnimi vzdušji in stilskimi zasnovami od čustva izlivajočih ljubezenskih balad s skladbo Nasmejan, razposajene igrivosti komada Daj da ti kažem, nočnega nemira v Igram dok ne svane dan pa do pomirjujočega in upanja vlivajočega hitiča Ima nade. Skladbe sledijo že preverjeni formi pretekle produkcije zazankanih rudimentalnih podlag, sestoječih iz tech beata in sint linij, preplastenih z efektiranim in nemalokrat večglasnim petjem, ki v skladbah zaseda osrednjo vlogo. Težko bi sicer trdili, da gre pri omenjeni formuli za produkcijo, ki bi zahtevnejšemu poslušalcu spodnesla tla pod nogami, a so komadi vseeno »catchy«, njihova preprostost pa poslušalcu olajša poslušanje in se tako lažje približa njegovemu srcu.

Izdaja prinaša na domačo sceno svež stik elektronike z elementi etno tradicije. To jo dela unikatno in samosvojo, kar domači, prevelikokrat androgeni elektroniki po navadi umanjka. Prav tako prej omenjena lahkotnost brez vsakršne prevzetnosti ali vzvišene salonskosti izdano glasbo dela priljudno, tako pa hibridizacija poteka precej neprisiljeno. Vzporednice bi sicer lahko iskali pri domači izvajalki Katarini Kesherević - Kukli, a tudi ta primarno muzicira z dediščino širšega balkanskega, predvsem makedonskega prostora, in ne primarno bližnjega podalpskega.

Prav »elektrifikacija« in z njo aktualizacija domače etnofolklore bi bila več kot dobrodošla. Če na tem mestu parafraziramo Marcela Štefančiča Jr. in njegovo nedavno kolumno za Mladino, v kateri razglablja o tem, kako nacionalne kulturne tradicije ne bi smeli v prosto uporabo prepuščati »konzervativnem« taboru in se na »liberalnem« polu od nje odmikati, pač pa bi se morali ravno obratno za njeno ohranjanje, interpretacijo in rekontekstualizacijo aktivno zavzemati. Podobno bi lahko trdili za »liberalno«, beri alternativno, glasbo. Tako je prihod albuma Svetla me miluju za domačo sceno dobrodošel, saj nanjo prinaša svežino in postavlja smernice za približevanje etnofolklore sodobnim trendom.