Real World Records, 2021

Že desetletja obstajajo načini in akcije, preko katerih se glasbo uporablja v humanitarne namene. Na eni strani imamo humanitarne ambasadorje, ki v imenu dobrodelnosti in žrtev v času humanitarnih kriz v daljnih deželah za njih – a ne z njimi – skladajo catchy pop skladbe, ki so daleč od odraza realnosti, in prirejajo koncerte v t. i. svobodnih deželah. Omenjeni filantropi pa – bolj kot da bi zares pomagali – prispevajo več k premiku od politike proti moraliziranju, glavni dobitniki pa so prav oni, ko si operejo slabo vest ter pridobijo na samopromociji. Seveda pa obstajajo tudi boljši načini, kako lahko glasba intervenira v času teh kriz in kjer glasbeniki ne skladajo za njih, temveč so kreativni skupaj z njimi. In teh je na srečo vedno več, čeprav je pripovedovanje zgodb in blaženje simptomov še vedno daleč od odpravljanja vzrokov za neenakost, kapital pa s svojimi lovkami seže tudi tja, kjer so nameni še kako čisti. Že v sklopu programa Radia Študent smo spoznali dobre projekte sodelovanja, denimo glasbenih kolektivov The Ex in Dirtmusic z afriškimi državami, k tej vrsti pa lahko prištejemo tudi italijanskega elektronskega glasbenika in producenta Raffaela Constantina alias Khalab.

Khalab je na svoje glasbeno delo opozoril predvsem med sodelovanji, kot sta denimo skupna plata z malijskim tolkalcem Babom Sissokom ter album Black Noise, kjer se kot gosta pojavita Shabaka Hutchings in Moses Boyd. Najbolj nedavno izdana povezava, ki jo obravnavamo v tokratnem recenzentskem terminu, pa je njegovo sodelovanje s skupnostjo glasbenikov M'berra Ensemble, ki nastopajo kot posamezniki ali kot del drugih glasbenih kolektivov in živijo v istoimenskem begunskem kampu. V kampu M'berra na meji z Malijem v mavretanski puščavi, ki ga je Khalab obiskal leta 2017 preko programov Intersos, biva okoli 50.000 ljudi, odvisnih od mednarodne pomoči Evropske komisije, Združenih narodov ter nevladnih organizacij. Med njimi pa so Arabci in Tuaregi, ki jim je glasba sredstvo solidarnosti. V omenjeno skupnost pa italijanski producent ni zgolj vpadel, temveč se je povezal tudi z etnologinjo Barbaro Fiore, ki mu je pomagala do razumevanja tuareške kulture in tradicije. Poleg glasbe pa vinilno izdajo spremlja še slikovno gradivo iz kampa francoskega fotografa Jean-Marca Caimija, ki je M'berro prav tako obiskal leta 2017, priložena knjižica pa vsebuje tudi sporočila o projektu, povedana iz različnih perspektiv.

Album nas popelje čez neko skupno, osrednjo zvočno nit, ki gotovo poudarja določeno tradicijo prostora. Po eni strani bi lahko poenostavljeno rekli, da gre za pogosto poudarjano zmes, imenovano world music, a ni potrebe po tem, da bi se preveč navezali na to skovanko, ki hitro povleče za sabo predvsem poudarjanje razlike med nami, Zahodom, in njimi, neko eksotiko. M'berra je pač mešanica nečesa, kar je lahko del bluesa, elektronike, jazza, afrofuturizma. In še kakšno generalno oznako bi lahko nadeli kateremu izmed dvanajstih komadov, ki pa vsakega na svoj način zaznamuje kakšen nekonvencionalen in eksperimentalen poseg. V tej luči je album tudi zelo žanrsko razpršen in raznolik, kar mu daje neko določeno prednost. Ves čas nas namreč premešča med različnimi občutji in zvočnimi prostori, kar pa se zdi tudi primerno, saj album ne govori zgolj o eni zgodbi, temveč o zgodbah večih posameznikov ali skupin, ki niso homeogene, kot lahko včasih zmotno mislimo ob metanju vseh beguncev v isti koš.

V navezavi na prej omenjeno razpršenost in preskoke pa bi lahko albumu nadeli tudi oznako ambivalentnosti. Na nek način nas očara in zasanja s prijetnimi zvočnimi temami ter melodijami in v nas prebuja neko veselje ter varnost. Po drugi strani pa v to navidezno pomirjenost spretno vriva neke zvočne elemente in preskoke, ki povzročajo občutke tesnobe, žalosti in zapuščenosti. Daleč od tega, da bi bila to slabost albuma, temveč ravno nasprotno. To, da M'Berra daje vtis polarizacije, ne ponuja nikakršnega enoznačnega odgovora ali rešitve, ampak prej postavlja vprašanja – zdi se kot neka precej bolj primerna zvočna materializacija neurejenega, konfliktnega sveta in realnosti, s katero se sodelujoči glasbeniki soočajo. V tem pogledu pa je projekt zelo blizu svojemu prvotnemu namenu, to je ohranjanje dostojanstva glasbenikov, katerih nomadstvo je bilo z življenjem v kampu prekinjeno. Glasbeni uporniki so se lahko vsaj delno opolnomočili in se našli v solidarnosti. 

Posvetimo se torej še konkretnim primerom te ambivalence. Skladba Docu-fiction se denimo prične s tehardantom, to je tradicionalna tristrunska lutnjo, in terenskimi posnetki laježa psov. Slednjega prekine Khalabov elektronski poseg z rahlim beatom in sintom, prvotna lutnja pa se proti koncu kot v nekakšnem loopu prikrade nazaj. Pa recimo Dancing In A Desert Moon, ki je po ritmu prav plesno in živahno razpoložena, a se čeznjo razteza spoken word z melanholično, skoraj otožno sintovsko melodijo. Podoben primer pa je tudi Moulan Shakur, ki se premešča z elektronike, čez katero se veže blues distorziranih saharskih brenkal, na hip-hop podlago s petjem v ospredju.

Ploščo zaznamuje tudi izjemna polnost in raznolikost zvoka, vseeno pa ne nasičenost. Gre pretežno za doprinos Ensembla, 18-ih posameznikov, ki skladbe zapolnjujejo s spoken wordom, petjem, tradicionalnimi kitarami, električnimi kitarami, tradicionalnimi tolkali, pa tudi rockovsko tolkalsko baterijo. Seveda pa je v vsako skladbo vpisan nek elektronski dodatek, ki je lahko zgolj v obliki okraska ali pa izrazitejše prisotnosti v beatu, sintih in manipulaciji terenskih posnetkov. Khalab je ne glede na to, da je ves čas prisoten s svojim elektronskim inštrumentarijem, v vsakem komadu posebej zaslutil, koliko lahko doda ali poseže vanj, da se ravnotežje ne zasuče preveč v prid njemu ali h kolektivu sodelujočih glasbenikov. Album je zato odličen tako z vidika načina sodelovanja kot tudi končnega zvočnega posnetka, kjer se nam z vsakokratnim poslušanjem odpirajo neki novi zvočni detajli in miselne perspektive.