Matador, 2019

V svoji avtobiografiji iz leta 2015 Girl in a Band Kim Gordon opiše Kalifornijo kot prostor, kamor ljudje pridejo umreti. V nekem drugem odstavku knjige privlačnost Los Angelesa pripiše temu, da se ljudje tja preselijo, ker v bistvu globoko v sebi ne vedo, kaj zares hočejo. Lasten odhod iz mesta svojega otroštva pa je opisala z zavedanjem, da dokler ni zapustila Los Angelesa, ni zares mogla ugotoviti, kdo dejansko je.  

Po ločitvi od dolgoletnega moža in kreativnega partnerja Thurstona Moora je soustanoviteljica zasedbe Sonic Youth napisala knjigo o svojem življenju, zaplodila kar nekaj odmevnih likovnih razstav, vmes pa posnela tudi dve odlični plošči s soborcem na nojzerskem bojišču Billom Nacom pod imenom Body/Head. V vsem tem kreativnem zanosu in v skoraj osemintridesetih letih glasbenega ustvarjanja pa ji še vedno, do letos, ni uspelo posneti solistične plošče. 

Ampak evo. Spakirala je kufre, preteklost pustila za sabo, se preselila v airbnb stanovanje v Los Angelesu in s producentom Justinom Raisenom začela delati na novem materialu. Raisen je bil zanimiva izbira, najbolj poznan je namreč po svojem producentskem delu s glasbenicami Charli XCX, Angel Olsen in Sky Ferreira. Hkrati je delal tudi na lanski plošči Yvesa Tumorja, plošči Safe in the Hands of Love, kar pa je tudi zanimiva zvočna referenca za album, ki ga obravnavamo tokrat. Sicer pa nenavadna sodelovanja v primeru Gordon niso nič novega, spomnimo se le brezčasnega hita Kool Thing zasedbe Sonic Youth, za katerega je bila prav Kim tista, ki je Chucka D-ja iz zasedbe Public Enemy prepričala v sodelovanje.

V kar nekaj intervjujih Kim pove, da Los Angelesa ne prepozna več kot mesta, v katerem je preživela svoje otroštvo, in prav gotovo tudi marsikateri stari fen na novi plošči ne bo prepoznal Kim Gordon iz Sonic Youth. V nekaterih komadih seveda doživimo kak zvočni déjà vu na pretekle skladbe iz diskografije tega benda, navsezadnje je Kim seveda ogromno prispevala v heterogeno zvočno sliko velikih legend nojz rocka. Vseeno pa glasbenica na novi plošči kar nekaj kamnov preobrne zgolj zato, da bi videla, kaj se skriva spodaj.

Že uvodna Sketch Artist nas zadane direktno in nepričakovano, z abstraktnimi vinjetami, nasnetimi čez zlomljen trapovski ritem. Sledi Air BnB, ki je s svojim nojz rockovskim refrenom najmočnejša Sonic Youth s plošče. Paprika Pony s svojo okleščeno trapovsko estetiko, ki zveni že skoraj zlovešče, najizraziteje izskoči iz celote albuma. Na tej točki se najbrž tudi najmočneje pozna sodelovanje z Raisenom, ki je Gordon očitno uspel pomagati ozvočiti sedanjost. In odražati sedanjost je nekaj, v čemer je Kim Gordon dobra. V komadih Don’t Play It ter Cookie Butter nas plošča preseneti s skoraj industrial techno inštrumentalnimi kulisami, Hungry Baby pa deluje kot hommage kalifornijskim punk bandom The Gun Club in X. Album se nato izteče z dronovsko brenkalico Earthquake ter temačno Get Yr Life Back. 

Če je morala nekoč zapustiti LA, da bi ugotovila, kdo zares je, bi marsikdo po hitrem poslušanju tega materiala lahko dobil občutek, da Kim Gordon tudi zdaj, na novi plošči, ne ve, kaj zares hoče. A to bi bila precej površna opazka. Zajemanje in raziskovanje sodobnih glasbenih žanrov je nekaj, česar se je Gordon vsaj bežno dotikala že v preteklosti, očitno pa je za strumnejši korak na neznani teritorij potrebovala solistično ploščo.

Kim Gordon je umetnica, ki vselej zelo pazljivo rokuje z nostalgijo. Lastno preteklost zna primerno kontekstualizirati, a skozi zgodovino je vedno znova dokazala tudi lucidno dojemanje vsakokratne sodobnosti. In tokratno sodobnost Kim okuša na različne načine. V videu za pesem Sketch Artist se pretvarja, da je voznica Uberja. V Air BnB raziskuje ekonomijo souporabe, v Get Yr Life Back poje o zmagovalcih in poražencih znotraj kapitalističnega sistema, v Cookie Butter pa razgalja osebno razmerje. 

Ploščo No Home Record tako lahko razumemo tudi kot umetniški projekt. Prehajanje med žanri je za Kim kot prehajanje med airbnb stanovanji. V vsakem živi le omejen čas in se nato preseli v drugega. Enako torej počne s skladbami. Vsaka ima izrazit lasten karakter, a ravno naracija Gordon s svojim pritajenim nizkim glasom vse skupaj zapakira v povezano celoto, ki na prefinjen način zelo dobro opiše zmeden moment sedanjika. Moment, v katerem lahko trap in kitarski impro šundr sobivata eden ob drugem.

Kim Gordon je potrebovala skoraj štiri desetletja, da je izdala svojo prvo solistično ploščo. A čakanje se je obrestovalo. Medtem ko njen bivši Mož izdaja plošče v posvetilo svojim glasbenim herojem Glennu Branci in Alice Coltrane, je Kim zaplodila eno bolj razburljivih glasbenih pustolovščin letošnjega leta. Sicer je to eksperiment, ki zna bolj kot kakega starega fana Sonic Youth nagovoriti prijatelje avtoričine petindvajsetletne hčerke Coco. Kim ni posnela izdelka, ki bi se lahko na dolgi rok žlahtno staral na isti način, kot denimo plošči Daydream Nation ali Goo. No Home Record je prej plošča, ki jo bomo čez čas poslušali ob glasnem obujanju spominov na življenje v minevajoči dekadi.