Glitterbeat, 2017

Če bi povprečnim spremljevalcem glasb z afriškega kontinenta zavrteli katero izmed skladb s plošče 1000 Can Die, bi vam večina znala hitro povedati, da njen avtor prihaja iz Zahodne Afrike. Manj pa bi bilo najbrž takih, ki bi ugotovili, da gre za ganskega glasbenika, pa čeprav je svoj izraz izoblikoval iz lokalnih tradicij. Nepoznavalskim ušesom bi se verjetno pač najprej utrnile asociacije na globalno priljubljen afrobeat, kar pa pravzaprav ne bi bilo nič nenavadnega. Tako afrobeat kot hiplife, pri katerem si elemente izposoja King Ayisoba, imata skupnega prednika namreč v ganskem highlifu, še bolj pa poreklo Ayisobejeve glasbe zmede dejstvo, da se v njej pogosto križajo elementi vseh treh omenjenih žanrov. Ja, čeprav je menda zelo naklonjen tradicijam, je z njihovim samosvojim spojem slišati sodobno. Na nek način paradoksalno se zdi, da mu je popularnost v domači Gani pred desetimi leti prinesel hit I Want to See You My Father v tradicionalnem, ruralnem stilu. So mu pa poznavalci že takrat napovedovali, da se bo prikupil še širšemu krogu poslušalcev bržkone, če bo zvok svojega dvostrunskega, lutnji podobnega inštrumenta kologo in svoj raskav glas vpel v bogatejšo zvočno podobo. Očitno so imeli prav.

King Ayisoba, rojen kot Albert Apoozore na severu Gane, je kologo spoznal preko svojega deda, lokalnega zdravilca, ki je inštrument uporabljal pri svojih (hišnih) obredih. Potem ko se je v igri nanj izmojstril v lokalnem okolju, se je preselil v Akro in tam začel sodelovati s Terryjem Bonchako, zvezdnikom hiplifea, žanra, sestavljenega iz elementov highlifea in hip hopa, pa tudi pritiklin jamajških muzik. Po mnogo prezgodnji, tragični smrti Bonchake se je Ayisoba začel posvečati solističnemu ustvarjanju. Posnel je nekaj plošč, postal eden priljubljenejših glasbenikov v domači Gani, potem pa ga je našel Arnold de Boer iz nizozemske zasedbe The Ex in mu dva albuma objavil pri svoji založbi. To mu je odprlo vrata na evropsko koncertno prizorišče, kjer zdaj že nekaj let navdušuje predvsem občinstvo, ki so mu blizu denimo zasedbe tipa Sons of Kemet. Torej zasedbe, spoštljive do tradicij, a hkrati odprte za nove, sveže pristope. Kakšno vlogo je imel pri (so)oblikovanju Ayisobovega izraza de Boer, je pravzaprav težko oceniti. Sodeč po ploščah, ki jih je objavil, preden sta začela sodelovati z de Boerjem, ga je estetika hiplifea, bržkone tudi zaradi sodelovanja z Bonchako, močno privlačila že prej. Je pa de Boer, ki je na novi plošči, založeni pri založbi Glitterbeat Chrisa Eckmana, sodeloval kot producent, verjetno poskrbel za nekoliko bolj spolirano oziroma kompaktnejšo zvočno podobo.

Razlika v zvočni podobi ni velika, je pa opazna, sploh v primerjavi z Ayisobojevimi zgodnejšimi skladbami. No, čeprav se je takrat zdelo, da je surovejši zvok tako rekoč pisan na njegovo vokalno interpretacijo in glas, ta svojega šarma ni izgubil niti potem, ko je z izrazom začel tesneje slediti estetiki hiplifea. Ker ga je vse bolj privlačil bendovski zvok, ki zdaj v polnosti zaživi na novi plošči, je bilo sodelovanje z izkušenim producentom verjetno celo nujno, odločitev za de Boerja pa v tem primeru logična. Nizozemec si je skozi dolgoletna sodelovanja z afriškimi glasbeniki pač nabral dovolj izkušenj za to, da z morebitnimi studijskimi finesami ni kompromitiral Ayisobojevega izraza. Še več, ker se ta z albumom angažirano, kritično loti aktualnih (političnih) problemov, ki pestijo afriške države, je de Boer s svojim punkovskim pedigrejem iz skladb bržkone znal iztisniti ves njihov potencial. V ospredju ostajata Ayisobojev glas in kologo, s po novem bolj ritmično kot melodično vlogo, s katero se izvrstno vpne v močno, s tolkali zaznamovano podobo skladb, ki hkrati izpadejo hipnotično in presunljivo. Stilski raznolikosti tokrat botrujejo predvsem bend in gostujoči glasbeniki, med drugim legendi Lee »Scratch« Perry in Orlando Julius, zaradi katerih album ponudi dinamično glasbeno izkušnjo od začetka do konca. Kako se skladbe znajdejo v koncertnem kontekstu, pa lahko preverite že jutri, ko bo King Ayisoba v sklopu festivala Druga godba nastopil v Piranu.