Makkum, 2014

Ganski glasbenik King Ayisoba nas s svojim tretjim albumom Wicked Leaders, bolj kot kadarkoli prej, popelje v bližino soničnega prostora, značilnega za etnično skupino Fra Fra. Protagonist nove renesanse, ki je poimenovana po dvostrunski križanki med kitaro in lutnjo - kologo, se na svojem najnovejšem albumu oddalji od zlivanja hip in high lifea, afrobeata ter kologo glasbe, in postreže z melodično uro neotradicije, ki je začinjena z multilingvističnimi besedili.

Na albumu Wicked Leaders se v 10 skladbah tako spoznamo z obema, za kologo glasbo značilnima stiloma, ki izhajata iz razmerja med brenkanjem in petjem. Prvi stil se osredotoča na loope, značilnost drugega je pa vokalna imitacija glasbila kologo. Zvok le tega je na albumu z izjemo skladb Yele Mengire Nbo Se'ena ter Song for Peace, ki sta, kot veleva tradicija, zapeti zgolj ob kologu, dopolnjen z za tovrstno glasbo sicer neznačilnimi, a prijetno bogatimi perkusijami, rogom, imenovanim dogo, ter flavto. Vokalno album na trenutke deluje precej kaotično. Zaradi nenadnih sprememb barve vokala kar nekajkrat izgubimo občutek, kje svoje petje in pripovedovanje konča King Ayisoba in kje ga v posamičnih skladbah zamenja nekdo izmed obilice ostalih pevcev, ki razpihujejo ogenj na že tako vokalno buhtečem albumu.

Glede na dejstvo, da tako založba Makkum kot glasbenik sam poudarjajo njegovo tradicionalno zaledje, se moramo skorajda nujno obregniti tudi ob pomenskost besedil. Medtem ko sta prva dva albuma zapeta v ganski lingua franci pidžinu, ki tudi angleško govorečim poslušalcem omogoča odstiranje tančice povezane s pomenom besedil, pa so na albumu Wicked Leaders z izjemo ene skladbe vse zapete v jezikih fare – fare ter twi. To sicer upravičeno utrjuje glasbenikovo popularnost med ganskimi poslušalci. Ostali pa si lahko morebitne modrosti in reke, povezane z bogato tradicijo obeleževanja prelomnih življenjskih trenutkov, o katerih ponavadi pojejo kologa glasbeniki, po svoje romantično vizualiziramo zgolj preko melodij.

Ker je album izšel pri nizozemski založbi Makkum, najverjetneje ni naključje, da je bila za prvi single iz albuma izbrana ravno istoimenska skladba Wicked Leaders. Gre namreč za edino v pidžinu posneto pesem na albumu, ki predvsem za ne-gansko poslušalstvo predstavlja zaželjeno uverturo v glasbeni mikrokozmos Kinga Ayisobe. Skladba tako z melodijo kot z besedilom dobro zajame nostalgično felakutijevski panafriški duh, ki zadnja leta med afriško diasporo in ostalim poslušalstvom globalnega severa velja za skoraj obveznega. Vendar se je potrebno ob prej omenjenih oznakah vsaj za trenutek ustaviti. Glasbo na albumu Wicked Leaders z neotradicionalno označujemo zgolj zaradi tega, ker njena osnovna podlaga kologo ostaja nespremenjen. Problem oznake tradicionalnost leži predvsem v označevanju določene glasbe kot entitete, ki je brez kakršnih koli zunanjih vplivov obtičala v preteklem času in izoliranem prostoru. Gre za izjemno pokroviteljsko, a za trg poslušalcev zelo dobrodošlo oznako, saj daje utopistični občutek avtentične izkušnje. Poleg tega moremo z zadnjega albuma Kinga Ayisobe odtrgati tudi etiketo world music. Gre namreč za album, ki je nasprotno od konotacij, ki jih daje oznaka world music, poln tvornosti. V svoji glasbi elemente, tipične za okolje, iz katerega prihaja, meša z značilnostmi ostalih ganskih in širše zahodnoafriških sosesk.

Da zaključimo, King Ayisoba nas s svojimi živahnimi kompozicijami in včasih komično shizofrenimi vokalnimi preskoki skozi celoten album uspe obdržati na povodcu in na koncu tudi varno pripelje domov. Ne gre pa za enega izmed tistih albumov, ki bi ga na sprehod peljali večkrat na dan.