Ipecac Recordings, 2022

Tudi tisti, ki se jim dozdeva, da je glasba protagonista tokratne Tolpe bumov, dua King Garbage, danes prvič priplavala v njihove slušne kanale, se morda motijo. Sicer pod trenutnim imenom malo znan dvojec iz Severne Karoline namreč sestavljata producenta Vic Dimotsis in Zach Cooper, ki sta med večjimi ameriškimi glasbenimi imeni kar poznan tandem. Kdor je svoja ušesa v zadnjih letih obrnil v smer bolj mainstream pop izdaj, je njun glasbeni dotik morda zasledil v mnogih širše poslušanih komadih The Weeknda, SZE, Travisa Scotta in Ellie Goulding. Na lanski podelitvi nagrad grammy sta s svojo pomočjo pri pisanju komada Sing za album We Are Jonu Batisti prislužila celo zlati gramofon za najboljši album leta. Gre torej za duo, ki se precej ukvarja s produciranjem in pisanjem ali ghostwritanjem glasbe za druge umetnike, a se je dela znova lotil tudi zase, saj sta namreč Vic in Zach po nekajletnem hiatusu pod okriljem založbe Ipecac Recordings aprila izdala svoj drugi studijski album, imenovan Heavy Metal Greasy Love. 

Člana dua se poznata in sta praktično neločljiva že od otroštva. To se ni spremenilo niti ob njunem zgodnjem prihodu v svet glasbe, kot že rečeno, pa sta v paru navadno sodelovala pri projektih s podpisom koga drugega. No, v samostojni karieri sta glasbeni svet stresla že leta 2017 s prvencem svoje zasedbe King Garbage, z albumom Make It Sweat. Na njem se pojavijo komadi, kot sta recimo Lost in the Sauce in Forbidden Lovers, ki sta za prvenec zasedbe brez občutnega renomeja požela kar nekaj slovesa tudi izven popovskega podtalja – z več kot milijonom predvajanj na raznih pretočnikih. Tudi njun letošnji izdelek se lahko pohvali z neko višjo ravnijo uspeha, najbolj vidno s komadom Busy On A Saturday Night. Gre za mehkejši komad s sredine albuma, ki dobro nakaže tempo preostalega albuma.

Ime Heavy Metal Greasy Love se ob manjšem pomanjkanju kakršnekoli temnejše zvrsti muzike morda ne sliši najprimernejše za album takšnega kova. Kljub temu se beseda »heavy« v naslovu lahko poveže z raznimi močnejšimi ter modernejšimi soul in R&B ritmi ter melodijami trobilne sekcije, za nekaj sekund pa na komadu Monster Truck celo zaslišimo neko formo deep-fryanega KVLT črnometalskega screama. Album sicer kot celota najbolj spominja na zadnji studijski poskus zasedbe Arctic Monkeys z naslovom Tranquillity Base Hotel & Casino, ki ga je mnogo ljubiteljev skupine prepevalo leta 2018. Kljub oznakam, kot so lounge ter soul pop in R&B, tako albuma Arctic Monkeys kot tudi Heavy Metal Greasy Love ni lahko žanrsko definirati. 

King Garbage sta se dela lotila v nasprotju z njunim običajnim, bolj na plesni mainstream osredotočenim glasbenim pristopom, ki ga uporabljata pri oblikovanju skladb za druge glasbenike. Žanrsko kupčkanje je sicer v moderni glasbi vedno manj pomembno; dostikrat se izdelki, ki vlečejo navdih iz več različnih stilov, kategorizirajo kar kot eksperimentalni. Ob pomanjkanju sicer jasnih žanrskih prvin, uprizorjenih na plati, bi se tako lahko klasificiral tudi nov izdelek King Garbage, saj na plati slišimo vse od popa, R&B-ja do soula in tudi nekaj hiphopa ter jazza. S tem se plata izogne monotonosti in deloma lepo oživi, kar jo približa tudi ne prevelikim ljubiteljem takšnih stilov glasbe.

King Garbage sta se tako po prvi izdaji leta 2017 zopet lotila produkcije retro stila glasbe, ki ga rezervirata primarno za lastne izdaje. Oba do sedaj izdana albuma dua sta si slušno izredno podobna, vseeno pa na letošnji izdaji komade začinita z obilico novega in – na svoj način – tudi starega. Kot sta povedala, na albumu okušamo retro glasbo, a brez nekega hudega kopiranja. Starejše, bolj umirjene glasbene stile sta po svoje zmešala in priredila ter mešanico pod okriljem založbe Ipecac poslala v svet pod imenom Heavy Metal Greasy Love kot izdelek, vreden podtalnega renomeja njegovih ustvarjalcev.