XL / True Panther Sounds, 2013

Mlad britanski avtor Archy Marshall navkljub svojim devetnajstim letom ter prvi pravi solistični plošči, že dolgo ni več neznanka glasbenega sveta. Če ob stran potisnemo vse psevdonime in žanrske izlete, znotraj katerih je pilil svoj avtorski izraz, je največji vtis nedvomno pustil pred tremi leti, ko je kot pegast suhljat deček pod imenom Zoo Kid očaral z intimno, čustveno in zreducirano balado Out Getting Ribs.

Zato je bržčas marsikoga presenetila novica, ko je Archy v lanskem letu ukinil prepoznaven in obetaven glasbeni projekt ter se v slogu največjih pop zvezdnikov predstavil pod novim monikerjem King Krule, nad glasbo katerega se je prek twittra odkrito navduševal tudi Tyler, The Creator. Toda Zoo Kid ne glede na razplet ni zares umrl. Duh intimnega romantiziranja ostaja. Ostaja tudi razpoznaven croonerski vokal, kot tudi izjemen pripovedni čut. Še več, Archy je na ploščo 6 Feet Beneath the Moon umestil tudi omenjeno skladbo Out Getting Ribs, ter tako jasno nakazal, da je v primeru King Krule posegel zgolj po imenskem kozmetičnem popravku.

Kar pa še ne pomeni, da je njegova glasba zato obstala v času. Nikakor! V svojem samozavestnem, drznem, nekoliko pobalinskem, a nikoli pretencioznem avtorstvu, je na poti glasbene evolucije s ploščo 6 Feet Beneath the Moon prikazal neverjetno zrelost. Opevanje izgubljene ljubezni, romantike in urbane utesnjenosti skozi oči mlade duše je tako prepričljivo, da je kaj hitro moč pozabiti na avtorjeva leta. Slednje je še toliko pomembneje, če v zakup vzamemo, da je dobršen del plošče usmerjen prav k vokalu, ki sijajno lovi dinamičnost skladb ter v odločnem baritonskem podajanju vsak trenutek izrisuje potrebno čutnost. Ljubezen, jezo, žalost, otožnost, brezbrižnost. 

Nepošteno bi bilo dejati, da je Archy v svojem projektu King Krule povzel najboljše iz vseh svetov svojega udejstvovanja, a bi bilo vpliv napak zanikati. London je kot urbana metropola mnogih obrazov v Archyju razširila številna obzorja, kar nakazujeta tudi njegova obstranska projekta, hip-hoperski Edgar The Beatmaker ter klubski DJ JD Sports, ali sodelovanja z avtorji, kot sta denimo londonska producenta Mount Kimbie. Eksperimentiranje v obeh žanrih mu je omogočilo odkriti tudi njune značilnosti in posebnosti, ki jih je lahko sprida izkoristil in uporabil. A ne glede na vse, primesi hip-hopa, elektronike, organskega dubstepa niso brezbrižno izkoriščene. Vpete so v samosvoj niz čistih kitar, jazzovskih kulis, natančno konstruirane ritmike in odebeljenih basovskih vzorcev, ki ob podpori baritonskega vokala ustvarjajo močno intimno izkušnjo, polno pridušene dinamike. Archy glasbi dopušča veliko svobode in je v kantavtorskem duhu nikdar ne obremenjuje. Skladbe se navkljub svoji žanrski barvitosti spretno zedinjajo v enotno formo, ki je dovolj premišljena, da tudi po dobrih petdesetih minutah ne izpuhti. Kingu Kruleu je tako že s svojim prvim albumom uspelo ustvariti samosvoj svet, ki ob spretnem in okusnem mešanju glasbenih zgodovin, poln kontrastov, presenetljivo deluje.