KING KRULE: THE OOZ

KING KRULE: THE OOZ

Recenzija izdelka
24. 11. 2017 - 19:00

XL Recordings, 2017

 

Ob pogledu na različne ponudbe za potovanja v London se nam pretirani opisi, ki jih razne turistične agencije lepijo na svoje reklame, zdijo prav smešni. Pridevniki, kot so: čaroben, mogočen, prijeten in vznemirljiv so pravzaprav skoraj žaljivi do edinstvene atmosfere, ki jo omenjeno in precej turobno mesto zmore pričarati v vsej svoji sivini. Pridevniki hladen, omotičen in depresiven bi bili ravno pravšnji za opise dejanskih kotičkov mesta, ki jih turistične agencije v svojih ponudbah raje zakrijejo. Na tak način ne bi užalili dedkov in babic željnih postpokojninskega potovanja. Ti svoj čas namreč tako ali tako raje namenijo šopingu cenenih oblačil v Primarku na Oxford Streetu ali uživanju ob uličnih performansih kakšnega Francoza, ki svojo dnevno postavko lovi ob stebru zdaj pokojne tržnice Convent Gardna. Na dolgometražcu Londončana, ki svoje zamegljene stvaritve ustvarja pod psevdonimom King Krule, pa takšnih romantičnih predstav o mestu nikakor ne boste našli.  

Oranžnolasi mladenič Archy Ivan Marshall bi  v kakem filmu zlahka zaigral vlogo stereotipnega Angleža. Že po videzu nas spomni na običajnega fanta, ki najstniško uporništvo sprošča na vse možne načine lower middle class Londončana. Vendar je Archy vse prej kot običajen. S pestjo edinstvene glasbene ustvarjalnosti nam je žugal že pod psevdonimom Zoo Kid pa s svojim lastnim ustvarjalnim imenom Archy Marshall in pod psevdonimom King Krule. Kot King Krule je v letu 2013 izdal svoj prvi dolgometražni album 6 Feet Beneath The Moon in vzdušje londonskih kotičkov s črnih list turističnih agencij je prejelo še eno, novo zvočno podobo. Poleg legendarne plate Untrue misterioznega Buriala in različnih kompozicij iz žanrov grimea ter garagea se zdaj tu pojavi še omotičen, a nadvse značilen glas za imenom King Krule. To ni glas, ki bi ga slišali v okolici Buckinghamske palače ali tam kje v vaughn-williamsovski idili romantiziranega Londona ... Ta glas predstavlja odmeve z nočnih ulic razdrtega Hackneya, revščine okrožja Camden in pač univerzalen svet postpijančevanja.

Vzdušje, kakršnega je King Krule ustvaril z debitantskim dolgometražcem pa tudi s tokratnim naslednikom The Ooz, bi lahko povzeli s fanovskim opisom glasbe pajdaša Buriala: glasba za ob treh zjutraj, ko se vračaš iz kluba - najverjetneje pijan in poln obžalovanja. Le da Kruleovi glasbeni skeči niso umeščeni v svet future-garage elektronike, Archy se nam namreč kaže skozi unikatno mešanico indie rocka, punk jazza in trip hopa s popolno dozo lo-fi estetike ter punkovskega etitjuda. The Ooz nas popelje na zrelejše potovanje po isti poti, ki je bila že nekajkrat prehojena ob poslušanju 6 Feet Beneath The Moon. Še vedno so prisotni občutki samote, frustracije in absurdni sarkazem s prvenca, a nova plošča se zdi veliko bolj dodelana v svojih idejah in zvočni obliki.

Že ob agresivnejših Biscuit Town, Dum Surfer in postpunkovski Half Man Half Shark so očitne skoraj konvencionalne oblike Kruleovih skladb, zares izjemna zvočna integriteta plošče pa pravzaprav izstopi šele ob mirnejših, prezatripanih predelih doživetja plošče The Ooz. S skladbami, kot so Lonely Blue, Cadet Limbo in singlom Czech One nam postane jasno, da je moč albuma pravzaprav v previdni in premišljeni produkciji, ki je poleg Archyjevih aranžmajev in pesmi glavna sokriva za ustvarjeno vzdušje. Lo-fi estetika, razdrobljeni kitarski ritmi in pijan bariton nas odpeljejo v trans … trans sivih ulic vlažnega Londona. Kot ob Burialovem Untrue se tudi z The Ooz pijano spotikamo ob že znan pločnik in tiho preštevamo stvari, ki jih obžalujemo.

Pomembno je poudariti, da bi bilo skoraj žaljivo primerjati Kruleov dar za ustvarjanje z denimo simpatično butastim Macom DeMarcom. V Archyjevem ustvarjanju ni čutiti brezbrižnosti, pa čeprav kakšne skladbe namignejo tudi na DeMarcov čar. King Krule poteze polaga tehtno in previdno, kar deluje neverjetno unikatno, posebej ko skladbe na prvo uho delujejo tako gladko napackane. A po večkratnem poslušanju bo tudi najobičajnejšemu poslušalcu jasno, da ti komadi vendarle stojijo, so zelo emotivni in celo igrivo spevni. Vzdušje, tu zajeto v celoto plošče, pa se vsekakor lepo poda tudi dosedanjemu King Krule karakterju.

Zadnja stvaritev mladega Londončana je tako previden korak dalje in dokaz, da ima Archy kot ustvarjalec že jasno razdelan zvok in smer, ki ne temelji na brezglavem štancanju komada za komadom, temveč na zajemanju celote, ki se tukaj pokaže kot edinstveno, postpijano vzdušje temačnih, zakotnih in revnejših predelov mesta. Čin-čin

 

King Krule - Dum Surfer
King Krule - Czech One
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

a se je ful ploskal?

roka je zgrešila temo. roka se oprošča

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.