Celinka, 2013

Pevka Klarisa Jovanović že vrsto let raziskuje in interpretira pesmi iz mediteranskega območja, delček tega njenega ustvarjanja pa je letos izšel na albumu Medinteran, ki z besedno igro aludira na sladkobnost in trpkost mediteranske izkušnje. Korenine albuma lahko najdemo še pri zasedbi Duma Levantina, svojevrstnem stranskem projektu zasedbe Sedmina, pri kateri je Klarisa pustila neizbrisen pečat. Pri Dumi Levantini se je osredotočala le na pesmi sefardskih Judov, na kasnejšem albumu s triom Bahur z naslovom Hasret pa je predstavila izbor manj znanih pesmi iz balkanskega juga, večinoma iz Bosne, Grčije in Turčije. Na novem albumu je razširila izbor na karseda širok nabor pesmi, ki so vzklile v mediteranskem bazenu.

Na albumu tako najdemo izjemno bogat razpon mediteranskih kultur, od slovenske, hrvaške, črnogorske in bosanske do francoske, španske, italijanske, grške in turške ter omenjene sefardske. Za slednjo je že tako značilno, da je spričo zgodovinskih okoliščin v njeni dediščini najti zmesi drugih tradicij. Da tovrstna praksa ni niti najmanj neobičajna ali tuja drugim kulturam izpričuje prav ta album, na katerem nekajkrat slišimo dve iste pesmi v različnih jezikih, pesmi torej, ki jih imajo za svoje različni narodi. Dodatno bogastvo na albumu zbranih pesmi, ki naj bi ponazarjale odprt, inkluziven duh Mediterana, je najti v dejstvu, da je pri pesmih kot mesto porekla pripisana posamična regija, na primer Istra ali Apulija in šele nato država.

Podobno kot nas naslov albuma naslavlja z domišljeno besedno igro, je podoben zasuk najti tudi v duhovitem poimenovanju spremljevalne zasedbe Della Segodba, ki nepoučenim sprva da vtis, da gre za osebo … Resnici na ljubo, bend res igra tako usklajeno, kot bi res šlo za eno samo osebo. Kar ne čudi, saj je Klarisa okrog sebe zbrala same izkušene muzičiste, kot so kitarist Luka Ropret, pihalec Vasko Atanasovski in kontrabasist Žiga Golob. Pikico na i pa prispevajo nič manj izkušeni gostje: Jelena Ždrale na violini, Igor Bezget na arabski lutnji, Marko Hatlak na harmoniki in Marjan Stanić na bobnih in tolkalih.

Pesmi na albumu si druga za drugo sledijo v smiselnem čustvenem in delno tudi geografskem nizu; zvočno popotovanje tako ne pozna nobenih znucanih makadamov ali motečih prehodov. Lep primer zapisanega je intenzivna in dramaturško izpiljena izvedba pesmi Poljem se vija, ki nas presune tako po inštrumentalni kot dramaturški in pevsko-interpretativni plati. Pesem ima na albumu mesto prav na sredi in lahko tudi rečemo, da ima osrednje mesto, saj povzame številna v drugih pesmi prisotna čustvovanja. Po tej izredno vzneseni pesmi pa Klarisa odpoje naslednjo kar brez spremljave, a capella, ter tako umiri in prizemlji vzvišena čustva iz pred njo slišane bosanske pesmi.

Pevka se imenitno vživlja v različne kulture, ne le z brezhibno dikcijo, marveč tudi s suverenim podajanjem v različne čustvene obrazce ter kajpak slogovne nianse različnega petja, ki ga najdemo v mediteranskem kulturnem bazenu. Tej njeni skrajni vživetosti gotovo prispeva dejstvo, da govori vse jezike, v katerih poje, povrhu je cenjena prevajalka iz novogrščine in nekaj drugih na albumu prisotnih jezikov.

Kljub temu da večino pesmi – razen nekaj istrskih na začetku – bolj ko ne preveva melanholija ali celo žalobnost, ima album zelo fino dinamiko, pri kateri je poskrbljeno za premišljeno sosledje pesmi tako po čustveni kot inštrumentalni plati. Zdi se namreč, da se inštrumetalni zagon iz skladbe v skladbe bolj vzpenja in raste v moči podajanja čustev, seveda v skladu s pevkinim vokalom. Ta se spreminja od nagajivega in šaljivega prek resigniranega do trpečega in razbolelega.

Kot nam je sama pevka povedala v intervjuju ob izidu albuma, meni, da pesem že z melodijo in ustvarjeno atmosfero veliko pove o tematiki, zato je mnenja, da lahko poslušalec dojame sporočilo, tudi če ne razume besedil. V skladu s to mislijo, ki jo promptno podpišemo, spremna knjižica ne vsebuje besedil, pač pa včasih le nekaj začetnih vrstic pesmi ali povzetke v slovenščini in angleščini, ki na kratko pojasnjujejo ali, raje, povzamejo teme posamičnih pesmi. Klarisin jasen in mehak, a po potrebi tudi preteč glas, nas tudi brez poznavanja besedil popelje po celi pahljači mediteranskega čutenja in čustvovanja. Glasbeniki ji sledijo kot očarani in z ubrano muziko hkrati pričajo tudi o inštrumentalnem bogastvu Mediterana. 

Mediteranska kultura je, ko se govori o nekih splošnih značilnostih Slovencev, dostikrat potisnjena stran. Ta album bo gotovo, poleg tega, da ponuja obilo glasbenih užitkov in presežkov, upajmo, prispeval k boljšemu razumevanju in sprejemanju mediteranskega duha, ki nas, kot med drugim pokaže in dokaže ta album, povezuje s številnimi kulturami, ki se nam na prvi pogled zdijo tuje.

Album Medinteran odlikuje tudi čista in razločna zvočna slika s pravim ravnovesjem med Klarisinim zvonkim vodilnim vokalom in ravno prav zadržano, a na trenutke razburkano glasbeno spremljavo. Dodaten plus za glasbenike, saj sta za dokončno zvočno sliko poskrbela Luka Ropret in sama Klarisa, ki sta podpisana kot producenta. O veščini vseh vpletenih oziroma o tem, kako se ta imenitna in odlično zapeta ter odigrana godba sliši v živo, pa se lahko prepričate na koncertu v sklopu Cankarjevih torkov, kjer bo zasedba nastopila 22. oktobra.