samozaložba, 2022

Metliški Klinci so še eni v vrsti mlajših raperskih boybendov, ki se zgledujejo po ameriški trap glasbi prejšnjega desetletja. Zato jih zaznamuje sproščen hedonističen, a tehnično dovršen slog, seveda prepojen z regionalnimi posebnostmi. So produkt tako metliških umetniških delavnic kot samostojnega produkcijskega zagona na lastno pest. Njihova karizma, uho lovljive inštrumentalne podlage in simpatičen dialekt so jim zagotovili mesto na Klubskem maratonu Radia Študent 2020. 

Po začetnem prodoru s posameznimi komadi, med katerimi so izstopali Skus Klinci, Čakam dan in kasneje še Tom Kruzer, je njihova ustvarjalna pot nekoliko zastala. Navdušenje je zamenjal dvom, ali bo Klincem sploh uspelo izdati album pred iztekom leta in ali bodo na albumu dosegli visoke cilje, ki so jih postavili s singli. Ko so poleti skupaj s Capital Crew oziroma CPTLJ nastopili v Gala hali v Ljubljani, se je njihov zvok utapljal v autotunu, tako da do izraza niso prišle ne podlage ne njihovi verzi. Res je bila škoda, da so publiko bolj navdušili Capital Crew s svojimi osnovnošolskimi rimami. Toda kaže, da so Klinci le ugasnili porniče in pljunili v roke ter izdali najprej pokajoč singel Sa strane, s spremljajočim videospotom pod taktirko Bonina Englara, novembra pa smo dočakali še album Frendi. 

Klinci ploščo odprejo s komadom Na blef, ki zaseka s tipičnim traperskim ritmom, pri čemer Haski seveda mojstrsko zbrca rime. Tudi Majki Swat in Laki se odrežeta s flowom, ki nas takoj spomni na komad Benzo našega prvega traplorda Ledenega. Sledi kar nekaj komadov, ki so pač sprejemljivi žanrski izdelki, v njih se namreč čuti predvsem vplive Travisa Scotta. Lahko sicer izpostavimo komad Tokyo ljubav, ki po svoje naslika nostalgične prizore kultnega filma Hitri in drzni: Tokyo Drift. Širše tematske smernice se razkrivajo, ko se pojavljajo še druge možate pop ikone preteklosti, kot na primer Tom Cruise. Morda pa je bila Cruisova najboljša vloga prav Les Grossman v Tropskem viharju, ki ne bi prenesel današnje cenzure, a je hkrati ena redkih banalnih komedij, ki je še vedno smešna. Tako kot je Tropski vihar sprožil polemike, je verjetno tudi marsikateri poslušalec z ušesi zastrigel ob verzu »fleksam na te fegete«, ki pa ni edina heteronormativna vragolija, ki si jo Klinci dovolijo – in to v trenutnem letu. Neposrednih in včasih vulgarnih verzov lahko najdemo še kar nekaj, a se nekako stopijo z inštrumentalom in v drugi polovici albuma počasi izginejo.

A če se vam zdi konsistentna narava rapanja na Pafkove preizkušene podlage preveč predvidljiva, počakajte na zadnjo tretjino albuma, v kateri se Klinci najbolj izkažejo. S komadoma Čudni normalni in Mali fura te cure počasi vstopajo v bolj osebne teme in nas peljejo skozi lokalno motiviko. Izstopa na primer verz »klasične dobričine in plastične pištole«, s katerim se Klinci spominjajo skupnega otroštva. Presenetijo tudi s trap šlagerji, ki so v resnici napisani zelo premišljeno in kljub svojim enostavnim melodijam v strukturi albuma čutno učinkujejo, ne da bi se nam kdaj zazdelo, da so osladni. Morda zato, ker se končno tematsko osredinjajo okrog mladosti, ki jih je povezala. Kot da jim je stres odraščanja odklenil dodatne izvire ustvarjalnosti, komade Khabib Nurmagomedov, Sa strane in Tip iz špegla potegnejo visoko nad povprečnost podobnih hitičev iz regionalnega okolja.

Ali trap še vedno dojemamo kot umirajočo modno muho ali pa ga preprosto sprejmemo kot še enega od žanrov oziroma raperskih podžanrov? Če se je do Migosov – naj ti bo zemlja lahka, Takeoff – traperski zvok še iskal, se je z njimi zacementiral in postaral, kar je za sabo pustilo tudi vidnejšo subkulturo, ki še vedno množično obiskuje koncerte. Res je, da so se zvočna načela trapa že povsem ustalila tudi v večini fitnesov, a na manjših scenah ostaja slogovno čist in še vedno trdoživ in drzen s svojstvenimi besedili, pri čemer so Klinci le eden mnogih primerov. Oziroma: ali je album Frendi prepozen, je odvisno od tega, kaj vse še pride za njim. Če bo trap tudi v prihodnosti močna prepoznana subkultura in žanr, je album še vedno aktualen. Če ne, bi si želeli, da bi Klinci raziskovali tudi bolj zunajžanrsko. V vsakem primeru pa je album izstopajoč že zaradi svoje kvalitete. Laki, Majki Swat in Haski so v besedilih namreč mojstrsko združili humor, tehniko in liriko in izpolnili visoka pričakovanja.