ZKP RTV, 2020

Marca smo v oddaji Afterparty gostili KLT BY WHITEMAN FEAT. GF oziroma “psihedelični hardkoraško inštalacijsko organski punk jazz izgorelih in čuječih iz Zasavja”. Medgeneracijska in družbeno-prijateljevalska entiteta je decembra lani pri ZKP RTV izdala drugi studijski album Maj je raj. Založba kvalitetnih programov je leta 2017 izdala tudi bendov istoimenski prvenec Kukr lhk ti, takrat pa so kreativni prsti založnikov o njem zapisali, da: ”Punk-rockovska skupina treh generacij iz Trbovelj izvaja iskreno in angažirano avtorsko glasbo.” Nič kaj kreativen opis je preprost, a kljub temu ne pove ničesar. Oznaki iskreno in angažirano spadata v vsako slovensko vas ... Saj še pomnite: “Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, pri vseh drugih pa velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš.” 

Angažirani in resnicoljubni pa so zagotovo panksi, a domet ZKP-jevega razumevanja teh bržkone ne seže dovolj daleč, da bi doumeli, kaj KLT so. Obenem je ereševsko razumevanje slednjih pripeljalo do niza slogovno složnih, a morda pomensko preveč svobodnih fraz. Odvisno od poslušalčeve pozicije nerodnost kategorizacije benda prinaša neobremenjenost z iskanjem prave škatle za čuječe Zasavce. Po drugi strani jih ista stvar odtujuje od že vzpostavljenih scen, s čimer se vrnemo na začetno razliko med idejo glasbe, ki jo predstavlja ZKP, in tisto, ki simbolizira RŠ. 

Bend širše prepoznavnosti izključno zaradi svojega zvoka ne bo dosegel. Tehnično neoporečen rock bi morda v sedanji glasbeni krajini večkrat slišali na Valu 202, a tudi alternativa dodobra pozna zvočne nastavke, ki jih zasedba uporablja in predstavlja v le malce bolj spolirani obliki, kot so jih vajeni kakšni večji alternativci. V lastnem glasbenem dramaturškem loku pa so KLT v primerjavi s prvencem zelo učinkovito zašpilili inštrumentale, ki zvenijo polneje in bolj preudarno.

Pravcata med in mleko pa se cedita iz besedil zasedbe, ki jih unikatnost spremlja že od začetka ustvarjanja. Za oksimoron kompleksne preprostosti skrbi Klara Gajšek, ob kateri zvočno sredico sestavljata še Tita in Laura Gajšek. Klari prekrivanje vlog piske besedil in frontwoman omogoča, da z vokalno interpretacijo potencira z absurdom prepojena besedila. V razkrivanju prostih miselnih asociacij jih tako lahko povežemo z glasbeniki, kot je Olfamož, vendar je narativ močneje oprt na klepanje rim, ki ekstremnost svoje vsebine zavije v radio friendly dostavo za Karolija.

Um Gajšek pa ni tako shizofren, kot se zdi na prvi pogled. Devet komadov, ki sestavljajo Maj je raj, ob naši zamejitvi spadajo v dva tabora. Prvič do vsebine pristopajo zaokroženo in podajajo prepričanja bolj ali manj namišljenih likov. Prvoosebna uvodna skladba Me, Myself and Irene naslika karikirano podobo influencerke. Psihološka analiza Irene se ne konča le s prehranjevanjem z rastlinsko hrano ali dobrodelnostjo, temveč se zakoplje v disonanco med klinično čistim življenjem, estetiziranim obstojem ter globljim razvijanjem osebnosti, ki ga prvo omogoča. Kot pravi Irena: ”Če je kaj zgodovinsko sporno, rečem >>človeški tovor<<.”

Neposredno angažirani skladbi, če si izposodimo besede naših kolegov iz ZKP-ja, sta poleg Irene še 27. januar in Capitalistic Position. Na pladnju ponujajo teme zlega kapitalizma, zgodovinskega revizionizma ter globalizacije. Jasna linija družbene in politične kritike uporablja dobro znane trope revolucije, aludira na človeške črede in govedo, rahlo utrujeno agitira z bulerji s kovinsko kapico ter tako plete mrežo referenc. Kar nekaj izmed njih smo jih že velikokrat slišali, vendar uspešno vzdržujejo celoto, kar je na primer razvidno iz enovrstičnice: “... Terrorist, Communist, Protestant, Producent ...” v komadu Capitalistic Position.

Največ potenciala zasedbe KLT ostane na preostalih prosto po Prešernu miselnih štiklih. Nekateri se zaradi razmisleka na prvo žogo zdijo prehitro odobreni, vendar komadi, kot je Sin od policaja, ponudijo pripovedko, v kateri se zgodi mnogo preobratov. Oksimoron je na drugi strani vaja v preprostem užitku besed, “Americans threw us pumpkins, I throw them Prekmurje. Halloween is a celebration, Of Luther and Trubar”.   

V zaključku sklade Oksimoron se Gajšek sprašuje: “Kdo sem, če plagiat citiram?” V kontekstu komada se povedano povezuje z idejo zanikanja samega sebe, vendar je kot iztočnica uporabna tudi v okviru besednih resnic in fars. Tu je treba dodati, da KLT ne spadajo med ustvarjalce tipa Tschimy, Morvern ali Črn škrat, katerih tekstopisje služi preslikavanju zunanje ter notranje realnosti v glasbo. Na drugi strani se tendence besedilne avantgarde, vsaj znotraj Slovenije in aktualnega časa, enačijo s tradicijami in scenami zvočne avantgarde. Mednje Kukr lhk ti ne spadajo, gre za drugačne pristope, vendar v najboljšem primeru producirajo iste rezultate. Oksimoron citiranja plagiata se v besedilih pokaže v momentih, v katerih se jezik pretvarja zavoljo početja samega. Smisel je treba najti tudi v nesmislu, obenem pa mora beseda prečiti estetske mahinacije tistih, ki jo uporabljajo. KLT včasih bolj, včasih manj uspešno raziskujejo njen potencial, zagotovo pa so eni izmed redkih, ki o praksi ne le govorijo, temveč jo tudi udejanjajo.