Heavenly Recordings, 2024

Kneecap ali po slovensko pogačica se lahko uporablja tudi kot glagol, ko je treba nekoga kaznovati s strelom ali udarcem v koleno. Preden se posvetimo glasbi irske rap zasedbe s tem imenom in istoimenskemu filmu, ki se te dni vrti v Kinodvoru, moramo na kratko pojasniti politično ozadje Irske.

Irska kot otok, ki je bila tisočletja ena najbolj etnično homogenih evropskih dežel, je danes razdeljena. Že v novejši kameni dobi se je na Irskem razvila močna civilizacija, ki je zgradila grobnico Newgrange, enega najimenitnejših arhitekturnih ostankov prazgodovinskih evropskih civilizacij. Toda prvi ohranjen kos irske identitete štejemo šele v železno dobo, ko so otok tako ali drugače naselili Kelti in prinesli s sabo svoj jezik, ki se je v tako imenovani gelski obliki prav na Irskem najbolje ohranil. Antični Rimljani, ki so naš edini pisni vir tistega časa, otoka niso kolonizirali, keltskih run pa še nismo razvozlali, zato do prihoda krščanstva v zgodnjem srednjem veku vemo bore malo. Poznamo različna vikinška plenjenja irskih samostanov in morda se prav tu začne trpljenje Ircev v kolektivni zavesti.

Obdobje britanske nadvlade se splošno rečeno začne v 12. stoletju z vpadom anglo-normanskega plemstva. Njihova nemalokrat kruta vladavina je pustila močan verski, demografski in jezikovni razkol. Na Irskem se je vzpostavila anglikanska cerkev, v severno regijo Ulster so se v 17. stoletju naselili Škoti in Angleži, angleščina pa je počasi izrinila irščino. Kot drugo poglavje trpljenja lahko štejemo lakoto v 19. stoletju. Zdesetkala je predvsem katoliško ruralno prebivalstvo, ki se je, če slučajno ni pomrlo, v veliki meri izselilo. V kakšni meri je bila lakota krivda »zvitih« Britancev, ne pa »nebogljenih« Ircev, lahko razpravljamo, poudarimo pa, da so imeli kratkoročno korist le Britanci s pritokom delovne sile in zmanjšanjem moči irskega nižjega družbenega razreda. V začetku 20. stoletja so spori počasi prerasli v vojno za neodvisnost, ki se je končala z anglo-irskim sporazumom 1921, s katerim je Irska dobila status dominiona, kar je v praksi pomenilo večjo avtonomijo, ne pa svobode. Severna Irska v prej omenjenem Ulstru pa je ostala del imperija. Vojni za neodvisnost je zato sledila še državljanska vojna, ki jo je idealistična veja republikancev leta 1923 dokončno izgubila in Irska je ostala pod britanskim jarmom. Nato pa se je v treh diplomatskih korakih postopno osvobodila, leta 1931, 1937 in 1949, skratka v času, ko je britanska hegemonija v svetu opešala.

Tretje poglavje irskega trpljenja pa je boj za združitev otoka v drugi polovici prejšnjega stoletja, katerega plamen v zadnjih desetletjih sicer komaj še tli, a je pomemben del narodne identitete tako »južnih« kot »severnih« Ircev. Ta posplošitev je v resnici zelo netočna, netočna pa je tudi delitev na protestante in katolike. Najbližje pridemo z delitvijo na unioniste in republikance, pri čemer prvi de iure in de facto Severni Irski vladajo v okviru Velike Britanije in sodelujejo predvsem z njeno vojsko, drugi pa delujejo kulturno ali pa v paravojaških bolj ali manj terorističnih skupinah, kot je denimo Irska republikanska armada, in se vsaj uradno borijo za pravice Ircev. Kdo je danes za koga, kakšne so podskupine in kdo koga financira, temu v današnji glasbeni oddaji ne bomo prišli do dna. Spopadi so na Severnem Irskem sprožili generacijsko travmo proletarcev, ki so se znašli med dvema ognjema, o čemer lahko velik del zgodbe vsekakor razkrije letošnji film Kneecap.

Kneecap je film o nastanku istoimenske tričlanske rap skupine iz Belfasta, ki bi jo lahko v marsičem primerjali z Matter. Sestavljena je iz dveh raperjev ter didžeja in producenta, njihov slog je izvirna mešanica popularnih podžanrov, razprodajo vsak plac, snifajo kokain in govorijo izumirajoč jezik. Le zgodba o njihovem vzponu in pomenu je veliko bolj pretirana, stilizirana in dramatizirana, zato je film zabaven in privlačen, ob tem pa nekoliko zbanalizira prej omenjeni narodni konflikt. Čeprav je treba priznati, da tako like kot problematiko prikaže večplastno, je ob tem dovolj idealističen, da ga moramo jemati s kančkom soli. Njegovo glavno sporočilo je, da so Kneecap kot edinstvena glasbena zasedba z uporabo irske gelščine uspešno združili irsko narodno identiteto s tujimi žanri in z zabavo presegli socialno-kulturne okvirje globoko deljene regije.

Začetke vzpona zasedbe Kneecap beležimo v letu 2018, ko je izšel bendov prvenec. Letošnji, drugi studijski album Fine Art je zastavljen kot celosten provokativen umetniški izdelek. Glasba ne razočara. Skoraj vsak komad je pankovsko udaren, zvensko zanimiv in žanrsko aktualen. Sega od etno semplov in starošolskih beatov do bassline pokalic in drill balad. Ne zasledimo cenenega kopiranja glasbenikov z večjega britanskega otoka, prej bi rekli, da gre za nadgradnjo. Izstopa denimo skladba Harrow Road, ki potuje od boom bapa do drila do folka. Zvensko je nekoliko osladna le balada Way Too Much. Besedila so delno angleška, delno irska in prikazujejo realnost življenja v slumih Republike Severne Irske. Zdi se, da so upravičeno naslednja otoška belska senzacija za Bad Boy Chiller Crewem, le da ji ne morejo v isti meri očitati kulturne apropriacije. Pa še njihova glasba je veliko boljša. Pozna se, da kljub eklektičnimbesedilom, ki še nimajo povsem izdelane prefinjene kvalitete enotnega tematskega polja, vse nastaja pod umerjeno taktirko Toddla T-ja. Fine Art je zagotovo več kot rap album, toda ob vsem spremljajočem pompu se sprašujemo, ali pri tem ne zmanjka nekaj uvida v osebnosti glasbenikov oziroma introspekcije. V ospredju so predvsem droge, brihtne kajle in kratke zgodbe, ki jih dopolnjujejo tudi vmesni skiti s podtonom huliganskega ponosa. Vse je nominalno politično, toda hkrati ni zares politično, najbolj političen pa je pravzaprav njihov unikaten keltski jezik.

Móglaí Bap, Mo Chara in DJ Próvaí so torej liki, ki se vpisujejo v zgodovinske učbenike s pravo mešanico najstniške vneme in odrasle zbranosti, ki so ju uspeli usmeriti v nek višji, ne le glasbeni cilj. Kakšni so zares, ne bomo nikoli več izvedeli. Del recepta je namreč tudi odličen provokativen marketing in nekoliko senzacionalističen film. Toda sama glasba zveni – v omejitvah danih žanrov kakopak – zelo avtentično. In ponuja misel, ki bi si jo vsak majhen narod moral vzeti k srcu: jezik se mora nenehno prenavljati, skušati, spajati in spreminjati. Če tega ni – umre.