Terratur Possessions, 2018

Tokrat nas bo Tolpa bumov odpeljala od vročine poletnih noči, poslušali bomo namreč norveški projekt, ki premrazi do kosti. Knokkelklang - zven kosti.

Jeg Begraver je naslov prvenca tega norveškega projekta, prvenca, ki je izšel za eminentno založbo Terratur Possession. Založba Terratur Possession je domovanje samega vrha skandinavske podzemne black metal scene, bendov, kot so One Tail, One Head, Mare in Whoredom Rife. Poleg teh izdaja tudi plošče najvidnejših imen določene ključne islandske black metal scene, kot so Sinmara ali Misþyrming, stoji pa tudi za pomembnim festivalom Beyond The Gates, ki slovi kot manifestacija slavljenja skandinavskega black metala. Festival se zgodi vsako leto avgusta, založba pa za priložnost tega dogodka izda precejšnje število plošč. Za letos je napovedala izdaje bendov, kot so Mare, Lamia Vox, Cornigr, Ritual Death ter Devouring Star.

O Knokkelklag je na voljo zelo malo informacij, gre namreč za projekt anonimnega avtorja. Iz različnih intervjujev smo sicer uspeli razbrati vsaj to, da gre za projekt ene osebe. Ta glasbena entiteta nastopa na izrazito oseben način, izpod skrivnostne tančice anonimnosti pa poslušalca usmerja k osredotočenju zgolj na umetniško vsebino. Projekt ni namenjen predstavitvi umetnikovega ega, ta je namerno odsoten. Prej deluje kot inštrument za kanaliziranje vizije, katere izvor je onstran glasbenika oziroma vseh nas in deluje kot kritika rockstar drže določenih black metal bendov. Zato v resnici tudi ni pomembno, kdo dejansko stoji za imenom. Majhne naklade prvih demo kaset in izogib razkrivanju dodatnih informacij sta taktiki, ki se ju umetnik posluži, da posameznika prisili, da se potrudi in projekt sploh najde. Knokkelklang je po seriji štirih demo izdaj zdaj torej končno izdal prvenec, sicer kar pet let po zadnji demo izdaji Avgrunnens Klangverk. Z izdajami demo posnetkov je zvok in kompozicije postopoma razvil do forme, s katero se ponaša tudi prvenec. Gre za nekakšen lo-fi black metal z zelo močnim poudarkom na melodiji. Osnova za ustvarjanje je brez dvoma drugi val black metala, ki pa tu ni osredotočen na zverinsko divjanje neskončnih blast beatov, temveč na ustvarjanje tipičnega arktičnega vzdušja, z očitnimi elementi burzumistične dediščine.

Zvočna slika plošče je umazana, melodije kitarskih rifov pa so skrite v ozadju, kar nas drži na prstih in nas vleče prav k melodijam kitar. Te sicer pridejo v ospredje, ko se ritmi bobnov upočasnijo. Takrat zavladajo melanholične linije, ki nosijo določen triumfalni etos, kot bi predstavljale zmago smrti nad življenjem. Kitarskim melodijam pomaga bas, ki v masivni zvočni sliki in ob izvedbi detajlov celotnega riffovja na trenutke odigra ključno vlogo. V kompozicijah najdemo tudi manjše vnose atonalnosti, ki delujejo kot nekakšna skrita finesa neskončnega ponavljanja tem. Prav ta repeticija je ključna za stvarjenje blackmetalske pokrajine riffov. Knokkelklang omenjeno prvino izrabi v popolnosti. Dolge počasne pasaže vleče v nedogled, s čimer pričara značilno transcendentalno vzdušje. In slišimo tudi neko čudno trkanje. Je to zvok kosti?

Kreativna esenca entitete Knokkelklang je v ustvarjanju zvočnega rituala, ki razpira praznino v nas. To je glasba, ustvarjena v transu, podobnem stanju, preplavljenem z določenimi občutki in vizijo notranjega sveta umetnika. V raznolikih sodobnih glasbah - tudi v black metalu – najdemo paralele z repetitivnim šamanskim bobnanjem. Z razvlečenim ponavljanjem kitarskih riffov ali enostavnimi bobnarskimi lahko dosežemo odmaknjeno stanje bodisi kot glasbenik bodisi kot poslušalec. Knokkelklang je zven naših kosti, ko je duša zapustila telo, meso pa gnije.