Hyperdub, 2011

Glede na dejstvo, da je od izida prvega albuma, ki ga je izdal dvojec Kode9 & The Spaceape, minilo že pet let in glede na dejstvo, da je v tem času odbilo že ogromno beatov, je bila nestrpnost glede njunega novega dolgometražca Black Sun ogromna. Glasbene preference, ki jih je Kode9 v zadnjih dveh letih svoje produkcije izkazoval, so postavljale podobo tega albuma še toliko bolj pod vprašaj, saj je postajalo vedno bolj očitno, da se ta trenutno v Londonu živeči producent ne samo ne boji skokov v druge žanre, ampak se ustvarjanju znotraj zgolj ene smernice celo izogiba.



Steve Goodman oz. Kode9, ki je med drugim tudi doktor filozofije in univerzitetni profesor, je lani izdal knjigo z naslovom Sonic Warfare. V njej raziskuje moč zvoka, ki je lahko rušilna in na človeku poleg psiholoških pusti tudi fiziološke posledice. Dubstep, čigar pionir je prav Kode9, se je uveljavil ravno zaradi moči zvoka, temnejši odvodi te zvrsti pa ob dobrem zvočnem sistemu raziskujejo meje čutnega. Prava mešanica sub basov in temačni toni lahko poslušalca potisnejo v precej čudne svetove in meditativno vzdušje, kar je Kode9-u s pomočjo hipnotično zmanipuliranega glasu Spaceapea v njunem prvem albumu Memories of the Future nedvomno uspelo. Na to plato se namreč še vedno gleda kot na učbeniški primerek dubstep albuma, ki pa je ravno zaradi tolikšne razvpitosti dvojec postavilo pred velik izziv: kako takšen dosežek preseči ali pa se mu vsaj približati?



Seveda je čas, ki je minil od začetka njunega ustvarjanja, naredil svoje in razvoj obeh je slišen. Spaceape, čigar vokal prevladuje na prvi polovici plate, s svojo preroško poezijo stoji le še z eno nogo v vesolju in očitno je, da s svojimi besedili kritizira apokaliptično stanje dejanske družbe. Vesoljskost in hipnotičnost njegovega vokala je izginila neznano kam in lahko rečemo, da jo pogrešamo. Prodornost in globina Spaceapove retorike, ki je prišla širšim množicam do ušes tudi zaradi sodelovanja z Burialom, se je na albumu Black Sun približala običajnemu naefektiranemu MC-ajnju. Čarovnija pa je zaradi vsebine izginila in če bo Spaceape nadaljeval v tej maniri, mu grozi, da se bo kmalu stopil z množico družbenih kritikov, ki jih ravno zaradi načina podajanja te kritike težko jemljemo resno.



Klišejske izjave tipa „there's a war going on“ in pa „we don't know who to believe“ zaradi poplave tovrstnih kritikov nimajo svojega učinka in začnejo proti koncu albuma izzvenevati v prazno. Ravno s tega vidika se je vredno vprašati, kje je meja med ustvarjanjem znotraj enega sloga in neizvirnostjo. Zdi se namreč, da se je Spaceape na albumu Black Sun ujel v kalup, ki je na začetku sicer še svež in zanimiv, a s kopičenjem komadov v istem stilu na plati nima pravega učinka.



A ni vse tako črno. Na albumu namreč gostuje kitajska MC-jka Cha Cha, ki s svojim vokalom – ta je sicer vedno v ozadju in podrejen Spaceapu – pokaže glasbo, ki smo jo bili do sedaj vajeni s strani Kode9-a in Spaceapa, na povsem drugem nivoju. In to je tisto zares novo pri celotni stvari: kanček nežnosti in ženske melodike, ki je pri tem dvojcu nismo pričakovali in zaradi česar lahko trdimo, da sta naredila drzen korak naprej. A tudi tu so tla precej spolzka! Kode9 s produkcijo tega albuma pokaže svojo večstranskost in bolj plesno usmerjenost, ki morda cilja na širše poslušalstvo. Kako nevarni so tovrstni poskusi, se pokaže recimo v komadu Love Is the Drug, na katerem gostuje Cha Cha, ki s ponavljanjem precej osladnih verzov na preprosto catchy dubstep podlago nad album zariše en velik vprašaj.



Lahko rečemo, da je Kode9 tisti, ki je poskrbel, da je plata Black Sun kljub vsem omenjenim komponentam raznolika in ponuja kar nekaj potencialnih hitičev. To lahko trdimo za komada Black Smoke in Otherman, ki sta poleg repetitivnega Bullet Against Bone še najbolj udarniška ter produkcijsko razgibana in zanimiva. V negativnem smislu morda najbolj izstopa komad Am I, v katerem prej obravnavana družbenokritičnost doseže svoj vrhunec in vse stavi na refren, ki se neumorno ponavlja.



Album preseka naslovni Black Sun. Ta je v bistvu house remiks istoimenskega komada iz leta 2009, ki je naredil pomembno zarezo v izdajah Kode9-ove založbe Hyperdub ter pokazal na njeno medžanrskost in pestrost. S tem remiksom vstopimo tudi v bolj instrumentalno polovico plate. Instrumentalno v tem smislu, da imajo vokali vlogo nepomenonosne melodične linije. Hole in the Sky je še ena izmed elektronskih osvežitev in hkrati odličen eksperimentalni uvod v apokaliptični komad Otherman, ki je z uvodom, ki spominja na računalniško zmanipulirano bachovsko melodijo, morda celo vrhunec plate. Nepredvidljivost albuma se potrdi še v zadnjem 4,5-minutnem hibridnem UK funky ekskurzu s komadom Green Sun in zaključi z zatvoritvenim komadom, ki je sodelovanje s Flying Lotusom. In s sintesajzersko pokljajočim valovanjem tudi končni izstrel nekam proti črnemu soncu.



Na koncu pa se vrnimo še na začetek, natančneje na prvi Spaceapeov verz. „Under a spell of a random feeling“ so namreč besede, s katerimi bi lahko povzeli vzdušje celotne plate. Ko prvo občutje popusti, ga zamenja že drugo in tako naprej, v konstantnem spreminjanju in izogibanju opredelitvi. Saj je album ravno to – neopredeljiv, medžanrski in s svojimi vzponi in padci s tega vidika tudi zelo dobrodošla sprememba.