KONONO Nº1: Konono N°1 Meets Batida

KONONO Nº1: Konono N°1 Meets Batida

Recenzija izdelka
14. 4. 2016 - 19.00

Crammed Discs, 2016

 

Petdeset let po ustanovitvi in dobrih deset let po skrbno planiranem vstopu na polje world glasbe s pomočjo belgijske založbe Crammed Discs in neustavljivega Vincenta Kenisa, ko je suvereno vstopila na polje tako ali tako fantazmatskega žanra, je kongovska zasedba Konono Nº1 po šestih letih premora in skorajda natančno leto dni po smrti ustanovitelja Mingiedija Mawanguja izdala že svoj peti studijski album. Vse od svojih začetkov je peščica izbranih zadrgnjena v sebi lastno glasbeno sovpetost grobo ojačanega zvoka glasu in omnifrekvečnega zvena serije različno uglašenih likemb, ki tu bivajočim ušesom deluje obenem eksotično in domače, nekako kot utež na vrvici, ki jo vse hitreje vrtimo v krogu, a nikdar zares ne izpustimo.

Od tu tudi oznaka tovrstnih glasb z besedo “tradi-mods”, torej tradicionalno in moderno hkrati, ki poslušalcu omogoča lagodje neizbire, saj v enem zvočnem sunku dobi tako tehnološki modernizem kot etnični ali nacionalni konservativizem, pa najsi bo to angolski kuduro iz osemdesetih, ki je zrasel na domačih ritmih in valu vedno bolj tržno dostopnih naprav za sekvenciranje ritma in kasneje nemalokrat piratiziranega računalniškega softvera, ali pa ganski highlife, angolski zvok šestdesetih in modernizirani kamerunski bikutsi iz istega obdobja, kjer je vsem skupna vpeljava električne kitare kot najnovejšega osrednjega bendovskega instrumenta v bolj tradicionalne godbe.

Konono Nº1 je brez dvoma moč umestiti v tovrstno konceptualizacijo danega pojava, saj je zasedba utripajoči ritem v sredini prejšnjega stoletja formirane kongovske rumbe in soukousa nadgradila z izvirnim grehom DIY elektrifikacije likemb, nekje na teh nevralgičnih točkah pa v zgodbo danes predstavljene zasedbe vstopi v Angoli rojeni in na Portugalskem delujoči glasbenik Pedro Coquenao oz. Batida. Čeprav se je zgodba Konono Nº1 leta 2010 s kompilacijskim albumom remiksov, predelav in idejnih zasnutkov Tradi-Mods Vs. Rockers: Alternative Takes On Congotronics, kjer je moč najti glasbeni velmože in velžene tipa Animal Collective, Shackleton, Juana Molina in Mark Ernestus, že dobro razprla na polje sodobne elektronske glasbe, je šele z letošnjim albumom s preprostim naslovom Konono Nº1 meets Batida prišlo do polnopravnega in dolgometražnega sodelovanja različnih glasbenih provenienc.

Album je svojo dolgo uro raznolikega materiala v resnici ravno to, kar obljublja v svojem naslovu - je bolj “srečanje” kot “sodelovanje”, mestoma včasih celo bolj remiks kot skupno delo, je torej do neke mere diskretizirano združevanje dveh glasbenih stilov, ne pa njun zlitek ali “organski” soobstoj. V svojih intervjujih je sedaj že pokojni Mawangu vztrajno zatrjeval, da bi vsakršna sprememba osnovnega, iz slavnostnega masíkulúja izhajajočega ritma, končala Konono Nº1. Ta misel je nedvomno prisotna tudi na najnovejšem albumu, obenem pa je siceršnja Batidova naravnanost h kolažiranju ter predvsem fragmentiranosti komadov, ki se izkazuje na obeh dosedanjih izdajah, še posebej pa na zadnji iz leta 2014, Dois, kot nalašč primerna za tovrstna sodelovanja. Izjemen primer tega je denimo komad Yambadi Mama, ki se začne v popolnoma kononóvski maniri, vse dokler se nekje na sredini ne prelomi, na mesto vokala Pauline Mbuka Nsiala pa stopi sintetična melodija, ki se v svoji bazičnosti suka nekje okrog zvočnega bazena prav tako portugalskega dueta Octa Push. Na že tako potujeno estetiko pa se uleže še twostepovski ritem, s katerim se ob rahlo abruptnem, a za Batido značilnem krešendu, vse skupaj zaključi. Podobna zadeva se zgodi tudi pri skladbi Kinsumba, kjer po slabih treh minutah skupaj z ritmičnim novumom vstopi serija efektov dubovskega porekla, ki razdrablja linearno pot siceršnje gradnje komada.

Poleg že omenjenih glasbenikov pa je tu še kopica gostujočih glasov in zvokov, na prvem mestu je to nedvomno kitarski zven Pape Jujuja, ki se afrofusionovsko sprehaja preko večine komadov, temu pa sledi Selma Uamusse s svojo soulovsko in gospelovsko obogatitvijo siceršnjega vokalnega jedra Konono Nº1. Najlepši prikaz tega je komad Bom Dia, na njem pa je mogoče kongovsko zasedbo ujeti v netradicionalno pustem akapelovskem načinu, ki se mu poleg minimalne perkusivne spremljave po poldrugi minuti pridruži zgolj sintetični ritmični sunek Batide. Ravno frekvenčna opustošenost skladbe pa poudari nedvomno kvaliteto zvena glasu in spojitve raznolikih načinov interpretacije glasbenikov.

Batidova stalnica je poleg zgoraj omenjenega tudi gostovanje luzofone rimoklepaške srenje, tokrat osrednje mesto pri tem pripada MC-ju AF Diafra, slemerju in pesniku z angolskimi in bissavskimi koreninami, ki na uvodnem Nlele Kalusimbiko kot odziv na Augustusov tekst o pomembnosti obleke vzpostavi jebivetrsko, a obenem blazno zapomnljivo sopostavitev obleke in socialnega položaja posameznika, ki se nemara še bolj kot kjerkoli drugje izkazuje v jasno vidnih družbenih antinomijah bivših kolonij. Tako se tudi uporaba Ikonoklastovega teksta iz komada Cuka s prvega Batidovega albuma v enajstminutni epopeji Nzonzing Família ne zdi naključna, saj se tudi tam tekst poigrava z družbenimi konvencijami angolske družbe, ki Ikonoklasti niso tuje. A obenem tudi kot temna napoved kažejo na povratni udarec oblasti, v tem primeru angolske, ki je ravno ob izidu albuma na začetku aprila obsodila Ikonoklasto na slabih pet let zapora zaradi sodelovanja pri bralnem krožku, kjer se je govorilo - o demokraciji.

Morebiti smo v primeru sodelovanja veteranov Konono Nº1 in elektronskega world eklektika Batide dobili neenako zmes različnih postopkov vsakega posameznega gradnika, ki ne uspevajo vedno in predvsem ne na vseh ravneh, a obenem se piscu tega teksta zdi, da se ravno preko najbolj neregularnih in fragmentarnih procesov izdelave komada kaže kvaliteta vsakega posameznega delca. A ta obenem ne zapade v logiko klasičnega sodelovanja, še manj pa v logiko enovitosti klasičnega remiksa, kar se pogosto dogaja pri združevanju elektronskih in analognih godb. Še bolj kot združitev v turistični lizbonski četrti Belem, kjer se nahaja Batidov improvizirani studio v eni od tamkajšnjih vrstnih garaž, pa bi morebiti širši pogled proti predmestju Amadora in podobnim, od kjer denimo prihaja založba Principe Discos, omogočal še bolj specifična in manj z žanrom world glasbe omejena sodelovanja. Ki pa po drugi strani morebiti sploh ne bi delovale na način sopostavljanja različnega, kot ga izkazuje sodelovanje kongovskih Konono Nº1 in angolsko-portugalskega Batide, temveč na povsem drugačen, še ne obstoječ način ali pa sploh ne.

 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness